KLANČAR ŽERJAVI d. o. o.

Pred žerjavi so bili – kompresorji

Začetki podjetniške zgodbe podjetja Klančar Žerjavi segajo v 80. leta prejšnjega stoletja. Takrat se je Miro, zaposlen v izvozno-uvoznem podjetju, ki je zaradi težav pri uvozu naletelo na negotove čase, odločil, da bo zakorakal na samostojno podjetniško pot, ki jo je začel z gradbenimi kompresorji. Pravi, da jim razmere niso bile naklonjene, a delo se je odpiralo in vsako leto so malce zrastli: »Vsakemu pravim, da je poleg poštenosti in pridnosti treba tudi vztrajati in se znati preusmeriti, ko naletiš na problem.« Temu pritrjuje tudi sin Andrej: »Potrebuješ vztrajnost in vsaj malo podjetniške žilice; recimo to, da veš, da kompresorji kot prva dejavnost nimajo več prihodnosti in se potem organsko, morda slučajno, morda po navdihu preusmeriš v žerjave, kar je storil oče.«

Ravno ta preusmeritev, ki jo je Miru narekovala intuicija, je bila odločilen korak na poti do uspehov, ki jih podjetje niza danes. Četudi se, kot izpostavlja današnji direktor Andrej, takrat v Sloveniji žerjavi pri zasebnih gradnjah niso uporabljali in so delavci na začetku dvomili o njihovi uporabnosti, se Klančarjevi na to niso ozirali. Tudi dvom delavcev o rabi žerjava se je po Mirovem pripovedovanju hitro razblinil: »Od tega, da niso želeli žerjava, do tega, da niso več znali brez njega, je minil kakšen mesec.« Klančarjevi so s pomočjo žerjava kot eni prvi zgradili tudi domačo hišo, danes pa se njihovi žerjavi uporabljajo na mnogo zahtevnejših projektih in terenih. Kot pravi Andrej: »Žerjav smo pripeljali na odskočišče velikanke Planice, prvi smo s pomočjo helikopterja transportirali žerjav na vrh Okrešlja s pomočjo Slovenske vojske. Zanimiv projekt je bila tudi Nuklearna elektrarna Krško. Sodelovali smo pri gradnji najbolj luksuznega hotela v Rovinju, sodelujemo tudi pri Drugemu tiru«. O njihovih uspehih pričajo tako zaupanja in zadovoljstvo več kot 700 zvestih strank, kot tudi njihova nominacija za enega od finalistov regijske gazele Primorske leta 2021.

Timski duh onkraj košarkarskih igrišč

Andrej danes podjetje vodi tako uspešno in s takim zagonom, da bi si marsikdo mislil, da je že od malih nog sanjal o tem, kako bo nekega dne zasedel to mesto. A ni bilo povsem tako. Kot pravi Andrej, si pravzaprav nikoli ni mislil, da bo od očeta kdaj prevzel vodenje podjetja. Ta ga tudi nikoli ni silil v to. Andrej je še kot študent poskrbel, da je podjetje med prvimi dobilo svojo spletno stran in še danes aktivno uporabljajo digitalni marketing in družbena omrežja. Tako je spoznal, da se z majhnimi ukrepi da delati velike premike. To spoznanje je pripomoglo, da je leta 2008 »sprejel izziv in vstopil v podjetje ter v očetove čevlje«. Kot nekdanji košarkaš se še iz časov aktivnega treniranja zaveda, da je za uspeh vedno potrebna dobro uglašena ekipa. »Ko sem prevzel podjetje, je bila moja prva vizija, da poskrbim, da preživi vsaj pet let. Druga pa, da ustvarim sanjsko moštvo okoli desetih ljudi, ki ne bodo le številka, ampak bodo za to podjetje živeli«. Izpostavlja, da se je vizija tudi uresničila: danes skoraj 30 zaposlenih družijo odlični odnosi, ki jih v podjetju postavljajo na prvo mesto.

Predanost podjetja do zaposlenih in do gojenja ter negovanja dobrih medsebojnih odnosov je bila prepoznana tudi od zunaj, saj je bilo podjetje eno izmed finalistov izbora najboljšega zaposlovalca Zlata nit 2021. »Pri zaposlovanju je vedno prisoten ta cmok v grlu; vedno je prisoten občutek odgovornosti, če stvari morda ne bodo šle po načrtih. V ekipo sem jemal sposobne, srčne ljudi, ki bi jim v primeru težkih časov v enemu mesecu lahko tudi uredil novo službo,« kot odgovoren delodajalec izpostavlja Andrej.

Ko poklekne gradbeništvo, se žerjavi vzravnajo

Andrej je vodenje družinskega podjetja prevzel v ne najbolj rožnatem obdobju. Finančno krizo leta 2008 bi marsikdo dojemal kot oviro, sam pa je nanjo gledal kot na priložnost. Med pandemijo krize niso zares občutili. »Mi smo davek plačali med krizo leta 2008, takrat je gradbeništvo pokleknilo. Gradbinci smo bili v veliki stiski, toda čeznjo smo šli kot zmagovalci. Zdajšnja pa kriza se nas ni dotaknila,« se obdobja razmaha epidemije spominja Andrej.

»Kriza vedno prinaša velike spremembe. Takrat ali odgovoriš na to, ali pa čakaš in upaš, da se kaj zgodi. A samo od sebe se nikoli nič ne zgodi,« nadaljuje. Andrej verjame, da z novimi krizami vedno nastopijo tudi novi izzivi, ki za reševanje zahtevajo sveže in drugačne poglede.

Ko ti je podjetništvo v krvi

V ritem življenja, ki ga do neke mere kroji tudi realnost podjetniškega vsakdana, se občasno vključuje tudi tretja generacija. Kot pravi Andrej, si tudi ženin sin, 18-letni Žan, četudi je bolj »umetniška duša, katere glavna strast je kitara,« denar občasno služi ravno s pomočjo v podjetju. Mlajša hči, 11-letna Kiara, pa ima po mnenju očeta »to žilico kot jaz in oče. Rada pomagava ljudem, sva prodajalca. Tudi ona je že sama od sebe prodajala limonado po ulici s prijateljico, prodajali sta tudi nakit, ki sta ga naredili sami.« Zdi se mu, da se z občutkom za posel rodiš. »Mama mi je povedala, da sem pri treh letih, ko smo imeli doma obiske, ljudi cukal za rokav in jih spraševal, če bi kupili kakšno nalepko, ki sem jih takrat zbiral,« se svojih prvih podjetniških podvigov z nasmehom spominja Andrej.

A poseganje po uspehih se ne zgodi brez odrekanj in podpore bližnjih, ki jih druži vizija po svetlejši in lažji prihodnosti. »Družina je bila malo žrtev, vsaj na začetku. Cele dneve sem bil na terenu, žena me je pri tem podpirala. Takšno delo se ne zaključi po osmih urah, ampak postane kar način življenja,« o odrekanjih v času ustanovitve podjetja pripoveduje Miro. Da res gre za način življenja, potrjuje tudi sin: »Puščati delo v službi? Ne, nosiš ga s seboj. Nekje v ozadju v glavi je nenehno prisoten posel. Saj nikoli ni (pre)hudo, a zdi se mi skoraj nemogoče, da ne bi razmišljal o tem.«

Takšna predanost podjetju s seboj prinese tudi močno navezanost na podjetje. Ponekod starejše generacije zato mlajšim stežka prepustijo vajeti, a Miro ni želel, da bi se to zgodilo tudi pri njih: »Vedno sem govoril, da nikoli ne bom tak. Rekel sem, da bom spustil podjetje še pravi čas v roke sinu in mu rekel, naj zaplava.«

Onkraj meja – a ne brez močne ekipe

Uspehe so že začeli nizati tudi onkraj slovenskih meja, predvsem na Hrvaškem in v Italiji. V Trstu so že prisotni z gradbenimi odri in visokimi stebrnimi dvigali, žerjavov pa tam še nimajo. A kot pravi Andrej: »Sčasoma je želja, da osvojimo Trst, nato Monfalcone in potem gremo vse do Benetk, ki so enako oddaljene od meje kot Zagreb, kjer že uspešno delamo.« Na Hrvaškem prepoznavajo njihovo kakovost tudi, ko gre za bolj zahtevne projekte – zadnji takšen je bila rafinerija Urinj.

Ob vseh uspehih in priznanjih se pojavlja vprašanje, kako in kam naprej? Andrej kot velik zagovornik družinskih podjetij izpostavlja, da je njihova prednost ravno stabilnost ter njihova dolgoročna naravnanost, po čemer se najbolj razlikujejo od drugih, ne-družinskih podjetij. Dolgoročni pogled naprej se odraža v njihovih načrtih za prihodnost, ki so osnovani na trdih temeljih. Pravi, da je poleg širitve in osvajanja tujih trgov njihova osnovna vizija za prihodnost visoka rast, okrepitev osnovnih sredstev in na prvem mestu tudi okrepitev ekipe: »Pridobivanje najboljšega kadra, da ta naša simfonija in orkester lepo igrata – to je izziv za naslednjih 20 let.«