MI Elektronika, d. o. o.

Zgodba o podjetnem Lendavčanu, ki je v Ljubljani odprl obrtno delavnico

Ignac se je rodil v Lendavi, v kmečki družini z dolgoletno vinarsko in kmetijsko tradicijo. »Z vinarstvom so se ukvarjali že moji pradedi, tradicijo je nadaljeval tudi moj oče. To je bil za tiste čase velik posel. Ukvarjali smo se z živinorejo in vinarstvom. V tistem delu Slovenije smo bili med največjimi pridelovalci vina. Vsega tega dela seveda nismo mogli narediti sami, zato smo najemali delavce, tudi po 25 na dan. Lahko bi rekel, da je bilo podjetništvo že od nekdaj zapisano v naši družini,« se spominja Ignac.

V podjetniške vode je sredi osemdesetih let minulega stoletja skočil tudi sam, kar pa se ni zgodilo čez noč. Po končani srednji šoli se je naprej kalil v ljubljanski Elmi, v začetku osemdesetih let pa sprejel povabilo IMP Avtomatike, predhodnika današnjega Danfossa Trate. Tam je ostal šest let, najprej na delovnem mestu tehnologa in kasneje v komerciali.

Nato se je leta 1986 odločil za samostojno pot in ustanovil majhno elektrotehnično delavnico, ki je sčasoma zrasla v današnjo MI Elektroniko. Prve posle so delali za IMP Avtomatiko, od katere so prevzeli program izdelave regulatorjev in tipal za centralne ogrevalne naprave. Ob razpadu Jugoslavije so tako kot številna druga podjetja morali odpuščati, na bolje pa se je obrnilo po letu 1996, ko so začeli s proizvodnjo lastnih izdelkov.

Surovine kupujejo na svetovnem trgu, znanje pa nastaja doma

Danes je MI Elektronika med največjimi ponudniki storitev elektronske proizvodnje v Sloveniji. Njihov ključni izdelek je opremljanje tiskanih vezij s komponentami, izvajajo pa tudi končno montažo elektronskih sklopov, izdelujejo kable in imajo lasten razvoj ter proizvodnjo EMI filtrov. Pred nekaj leti so se lotili še razvoja in proizvodnje LED-luči.

MI Elektronika s komponentami opremlja tiskana vezja za najbolj zahtevne kupce s področij medicinske industrije, varilne tehnike, aeronavtike in igralništva. Surovine kupujejo na svetovnem trgu, znanje pa nastaja doma, poudarja Ignac. »Največja prednost našega podjetja je 32 inženirjev, ki ‘vstavljajo’ znanje v izdelane sklope, te pa kot slovensko znanje potem prodamo na globalnem trgu.

»Največja prednost našega podjetja je 32 inženirjev, ki ‘vstavljajo’ znanje v izdelane sklope, te pa kot slovensko znanje potem prodamo na globalnem trgu. Še posebej zahtevna je proizvodnja tiskanih vezij za medicino, ker so tehnološko zelo zahtevna, poleg tega pa zdravstvo običajno ne naroča velikih serij izdelkov,« se razgovori o ključnih prodajnih področjih. Komponente MI Elektronike med drugim uporabljajo na področju zobozdravstva in nege obraza, ki se vedno bolj poslužujeta laserskih tehnologij.

Neposredni izvoz MI Elektronike znaša približno 8 %, posredno, prek svojih kupcev, pa v tujino prodajo kar 90 % svoje proizvodnje. »Naši največji trgi so ZDA, Južna Koreja in Kitajska,« pove Ignac. Poleg številnih priznanj doma – leta 2014 so bili nagrajeni z nazivom Gazela osrednje Slovenije, leta 2018 so prejeli priznanje Delove podjetniške zvezde, leta 2019 pa naziv bronasta gazela Slovenija – so lani prejeli priznanje Ustvarjalci za stoletja, ki ga podeljuje mednarodni gospodarski forum Perspektive s 1178 člani iz devetih državah jugovzhodne in zahodne Evrope. S tem priznanjem so MI Elektroniko prepoznali kot eno od 300 najbolj perspektivnih podjetij na tem območju.S to nagrado se je MI Elektronika uvrstila med 300 najbolj obetavnih podjetij iz te regije.

Vnuk preprečil prodajo podjetja

Za Ignaca nikoli ni bilo dvomov, da bo nekoč v posel vpeljal tudi hčeri Sonjo in Tino, ki sta danes obe zaposleni v družinskem podjetju. »Otroke sem že od rojstva vzgajal v podjetniškem duhu,« poudarja Ignac. »Hčeri nikoli nista dobivali žepnine, morali sta si jo zaslužiti. Če jima je po šoli ostal prosti čas, sta delali v podjetju, na koncu pa zapisali ure dela in zanje dobili plačilo,« pravi. »S sestro sva si tako kupili prvo poni kolo,« se spomni Sonja.

Danes v podjetju honorarno dela tudi Sonjin sin Alen, ki je pred leti prepričal dedka Ignaca, naj podjetje ostane v rokah družine. »Nekoč sem na mizo dobil mamljivo ponudbo za prodajo podjetja. Ko me je vnuk spomnil na obljubo, da bo tudi on delal v našem družinskem podjetju, je posel padel v vodo,« se nasmeje Ignac.

Preden je Sonja, po izobrazbi ekonomistka, prevzela vodenje družinskega podjetja, se je približno desetletje kalila kot komercialistka v podružnici tuje multinacionalke v Ljubljani, kar se ji je močno obrestovalo. »Dobila sem ogromno izkušenj z delom z ljudmi, predvsem pa sem videla, kako se tega lotevajo na severnih evropskih trgih, kjer je delo zelo organizirano,« pravi. Pa je bilo ob obuvanju očetovih čevljev prisotnega kaj strahu? »Glavne odločitve še vedno sprejema oče,« odgovarja. Ignac pa pravi, da se v dnevni posel »ne vtika«, kot prokurist pa še vedno pomaga pri financah in skrbi za strateške projekte. Mlajša hči Tina, inženirka kemije, v podjetju skrbi za pravilno razvrščanje in skladiščenje materialov.

Korona prinesla uvid, da morajo še bolj razširiti bazen kupcev

In kako bodo poslovali letos, ko je koronakriza posegla v domala vse pore gospodarstva? Ignac pravi, da rezultat pod črto ne bo veliko slabši kot lani. Najbolj ga veseli, da je vzdušje v podjetju znova takšno, kot je bilo pred začetkom epidemije covida-19. »Kupci, ki so bili ob začetku epidemije zadržani, so se vrnili in danes znova delamo s polno paro po deset ur na dan,« razloži razmere. Posebno skrb so namenili tudi utrjevanju stikov z obstoječimi kupci in iskanju novih. »Med epidemijo smo spoznali, da moramo razširiti bazen naših kupcev, zato smo marketing okrepili z novim sodelavcem,« doda Sonja. Ugotavljata še, da je bila ena od lekcij, ki jih je prinesla korona, da moraš kar se da hitro odreagirati.

Cilj: v desetih letih do 250 zaposlenih

Med strateškim projekti, ki so se jih lotili še pred začetkom epidemije koronavirusa, je gradnja novega najmodernejšega obrata za proizvodnjo elektronskih sklopov v industrijski coni v Logatcu. V novi obrat nameravajo preseliti obstoječo proizvodnjo z Brezovice, cilj pa je, da bi čez deset let imeli 250 zaposlenih. »Naši poslovni prostori na Brezovici so postali premajhni,« pravi Ignac. »Ko si majhno podjetje z nekaj deset zaposlenimi, se moraš zelo boriti za posel, ko imaš več proizvodnih linij, pa pridejo tudi veliki kupci. Naš cilj je, da bi imeli petnajst proizvodnih linij,« razloži ambiciozne cilje podjetja. Z novimi prostori bodo povečali tudi svoje skladiščne kapacitete, ki zdaj že postajajo premajhne.

Znanje zaposlenih je ključ do rasti vrednosti podjetja, zato mu namenjajo veliko pozornosti. Verjamejo tudi, da je zaposlene treba ustrezno nagraditi. »Naša poslovna politika je, da je treba delavce dobro plačati, saj le tako od njih dobiš to, kar zahtevaš. Le poštena plača je vredna poštenega dela,« poudarja Ignac, ki je ponosen na dejstvo, da odhodov iz podjetja tako rekoč ni.

Vsaj tako pomembno kot pošteno plačilo pa je tudi izobraževanje in sistematično usposabljanje mladih. MI Elektronika na prakso redno jemlje študente fakultet ter dijake ljubljanskih tehniških srednjih šol. Najboljše nato obdržijo in jim ponudijo zaposlitev. Zavedajo se, da »na znanju mladih svet stoji«, zato redno sodelujejo tudi z mladimi iz Tehnološkega parka v Ljubljani.