MIZARSTVO JEZERŠEK, d. o. o.

V domači garaži so nastale prve stopnice za umetnika

Kot pripoveduje Boštjan, se je zgodba podjetja začela s popoldansko dejavnostjo očeta Karla, ki je v domači garaži začel izdelovati stopnice. Očetov prvi izziv je bila izdelava stopnic za akademskega slikarja Franceta Slano. »Toliko časa jih je razvijal in vztrajal, da jih je naredil. Stopnice namreč od nekdaj veljajo za zelo zahteven mizarski izdelek.« Popoldanska obrt je sčasoma prerasla svoje okvire. Ko je Karel spoznal, da se mu bodo pridružili tudi sinovi, je obrt dobila dom v pravi delavnici. »Z očetove strani ni bilo velike prisile, da bi nas vključil v podjetje, saj smo že kot majhni radi delali v delavnici,« se spominja Boštjan. In medtem ko so se trije bratje usmerili v mizarsko dejavnost, je četrti prevzel družinsko kmetijo.

Uspeh pripisujejo porazdelitvi zadolžitev in medsebojnemu zaupanju

Vključenost treh bratov v podjetje je nenazadnje posebnost. Njihovo delovanje Jernej, direktor, opisuje tako: »Vsi smo ‘zrasli’ v delavnici, kar je razlog, da znamo vsi delati vse. Smo si pa razdelili področja glede na to, kaj komu bolj leži. Zaradi večanja obsega moramo občasno določene zadolžitve prerazporediti.« Najstarejši brat Boštjan ima največ izkušenj z risanjem, tehnološko pripravo dela za proizvodnjo in je prisoten pri večjih in zahtevnejših montažah. V podjetju je prisoten najdlje, še iz časov, ko pri delu niso uporabljali tehnologije. Srednji brat, Janez, danes zadolžen za organizacijo dela v proizvodnji in pokrivanje avstrijskega trga, je že od začetka spremljal očeta tudi pri delu izven domače delavnice: »Že kot mlad sem z očetom rad hodil na montaže,« se spominja. Najmlajši brat, Jernej, pa se je podjetju priključil, ko so pri delu že uporabljali stroje in tehnologijo. V podjetje se je, kot pripoveduje, »nekako avtomatsko« usmeril v to. Mesto direktorja je prevzel mesec pred očetovo nepričakovano smrtjo. Takrat so se sinovi skupaj z njim dogovorili o lastništvu in funkcijah v podjetju. »Od takrat naprej je tako, kot smo se dogovorili, in nikoli nismo imeli kakršnihkoli problemov,« pojasnjuje Jernej. Izpostavlja tudi posebno pravilo, ki se ga drži pri delu: »Pri investicijah in pomembnejših odločitvah imam jaz eno tretjino glasu. Če Boštjan in Janez mislita drugače, me lahko preglasujeta.«

Obdobje skupnega prevzema podjetja je bilo zaznamovano z njihovo mladostjo in ‘nujo’ po hitrem prilagajanju: »Vedeli smo, da ne smemo niti za trenutek pokazati, da česa ne vemo ali ne znamo. Tako dobro smo se organizirali, da niti stranke, niti dobavitelji, niti delavci niso opazili, da se je kaj spremenilo,« se spominja Jernej. Obenem pa uspeh pri tem pripisuje ravno porazdelitvi zadolžitev med njimi in medsebojnemu zaupanju, ki ga gojijo. »Naša posebnost je, da je vsako stopnišče unikatno, ne glede na to, za kako velik projekt gre. Namreč razpon vrednosti naših projektov je od tisoč pa do par sto tisoč evrov. Zato se o vsakem projektu pogovorimo, določimo prioritete, potem pa vem, da bo za izpeljavo projekta poskrbljeno. Prav tako vem, da imamo na montažah dobre ekipe in da se bodo vsi potrudili delo kakovostno opraviti. Na drugi strani pa bratoma ni treba skrbeti glede financ, prodaje in zadev, za katere skrbim jaz. Zaupamo si, da bo vsak poskrbel za svoje področje,« pojasnjuje Jernej.

Pogovori o poslu se zgodijo tudi doma

Mizarstvo Jezeršek je družinsko tesno prepleteno podjetje. Že od samega začetka je Karlu ob strani stala žena Ana. »Sodelovala je pri vseh odločitvah. Kuhala je tudi malice za vse zaposlene. Veliko je pripomogla k temu, da je vse skupaj delovalo,« se spominja Jernej. Njegova žena Marjeta jo opisuje kot osebo, ki »ni držala gor samo podjetja, ampak tudi družino, svojo, potem pa tudi družine sinov.«

Tudi te so precej vpete v notranji mehanizem samega podjetja. Marjeta, ki je tesneje povezana s podjetjem zadnjih pet let, svoje delo opisuje kot skrb za ponudbe za tuje trge, komunikacijo in marketing. Vključitev v družinsko podjetje je bila zanjo sprememba, saj je delo za tuje ali pa domače podjetje precej drugačno. Ločnica med delom in zasebnostjo je sedaj bolj zabrisana: »Doma imava več pogovorov o poslu. Ko greva od tukaj, ni konec dela, ves čas smo vpleteni v to.«

Da tudi sama doma včasih govorita o službi, pove tudi Silvana, Boštjanova žena, ampak doda, da »nikoli ni bilo večjih konfliktov ali zapletov. Seveda se zgodijo, vendar jih rešiva na pravi način.« Sama je v podjetje vključena že od leta 1996, ko ji je mesto v njem po porodniškem dopustu ponudil Karel: »Delala sem vse, kar je bilo treba, tudi peljala potrebne stvari na montažo in jih šla iskati. Zdaj opravljam administrativno delo, še vedno pa kaj peljem ali grem iskati. Se pravi, še vedno počnem vse, kar je treba.«

Vključenost v podjetje pa se razteza že v tretjo generacijo. Medtem, ko so Jernejevi otroci za to še premajhni, pa Janezovi osnovnošolci pomagajo med počitnicami. S počitniškim delom se je vanj že zelo zgodaj uvedel Silvanin in Boštjanov sin Jernej mlajši: »Že od malega sem nekako vedel, da se bom usmeril v to področje. V srednjo šolo sem šel v Škofjo Loko na lesno in potem še na višjo šolo. Lesarstvo je bila edina šola, ki me je zanimala,« pojasnjuje. Zdaj, ko je v podjetju zaposlen, je vključen v delo v delavnici, prevzel pa je tudi del sodelovanja z nemškim podjetjem. »Za naprej pa bomo še videli, kaj bo prišlo. Ampak če bo šlo vse prav, se tudi v prihodnosti vidim tukaj,« pravi Jernej, najmlajši iz družine, ki je že redno vključen v podjetje.

Lokalna ekipa, kupci pa iz 40 držav

V Srednji lesni šoli v Škofji Loki se ni kalil le Jernej mlajši, ampak tudi marsikateri drugi zaposleni. S šolo imajo vzpostavljeno dobro sodelovanje, trenutno se pri njih izobražuje 11 dijakov oziroma vajencev iz različnih letnikov srednje šole. Tudi sicer v podjetju zaposlujejo lokalne prebivalce, trenutna ekipa zaposlenih šteje 26 ljudi. Usmerjenost v lokalno okolje je v podjetju v precejšnji meri opazna tudi pri kupovanju lesa; kupujejo ga od slovenskih trgovcev, nekaj pa tudi s Hrvaške in Bosne in Hercegovine. »Od okoliških kmetij pokupimo vse, kar imamo na razpolago. Tudi sicer imamo veliko dobaviteljev lokalnih, kar se je vedno izkazalo kot dobra praksa.«

Lokalni usmerjenosti navkljub pa njihovi izdelki presegajo meje domačega praga. In četudi so v podjetju specializirani za izdelavo stopnic, pa se ne omejujejo le nanje in »znajo narediti vse«, pravi Jernej. Z izdelki so prisotni že v več kot 40 državah, opravljajo pa tako enkratne projekte, kot tudi projekte s stalnimi kupci: »Stalne projekte imamo v Franciji, Nemčiji, Angliji in tudi Avstriji, kjer imamo svoje podjetje, preko katerega obvladujemo avstrijski trg, pa tudi na Hrvaškem in v bivših državah Jugoslavije. Imamo individualne, zasebne stranke, ostalo pa so proizvajalci montažnih hiš ali trgovci s stopnicami, hoteli,« pojasnjuje Jernej.

Bolj zahtevno, bolj zanimivo

»Vsekakor imamo vizijo, kje želimo biti na domačem in tujih trgih pozicionirani, ne delamo pa zelo podrobnih dolgoročnih planov, ker vemo, kako se časi spreminjajo in dajemo prednost temu, da smo fleksibilni in na spremembe lahko hitro in učinkovito odreagiramo,« na vprašanje o načrtih za prihodnost odgovarja Jernej. Obenem dodaja, da jim dela ne zmanjkuje in da beležijo stalno rast. »Ko smo se odločili za gradnjo nove delavnice, v kateri delujemo trenutno, smo začeli delati tudi na povečanju prodaje. Odločili smo se za sejem BAU v Munchnu, ki je eden največjih svetovnih sejmov na področju arhitekture, gradnje in gradbenih materialov in zagotovo najpomembnejši sejem na področju gradnje v tem delu Evrope. To se je izkazalo kot pravilna odločitev. Dobili smo več velikih kupcev, s katerimi danes zelo dobro sodelujemo,« se spominja. Kot pravi Janez: »Ni se še zgodilo, da bi za kakšen projekt rekli, da ga ne znamo narediti, kar je tudi razlog, da dobimo zelo zahtevne projekte s celega sveta. To je naša posebnost. Bolj kot je zahtevno, bolj zanimiv nam je projekt.«