EY se nanaša na globalno organizacijo in lahko pomeni eno ali več podjetji v okviru Ernst&Young Global Limited, vsako od katerih je samostojna pravna oseba. Ernst & Young Global Limited, družba z omejenim jamstvom s sedežem v Združenem kraljestvu, ne opravlja storitev za stranke.
Nedavna iskanja
Mladost in izkušnje iz tujine so v domače podjetje vnesle nov zagon
Inovativnost in prodornost sta danes v ospredju žagarsko-lesnopredelovalnega družinskega podjetja Solis Timber, ki posluje tako v Evropi kot tudi v ZDA, Afriki in Aziji, žagan les pa izvaža v več kot 30 držav po svetu. Podjetje iz Straže pri Novem mestu je leta 1990 ustanovil Jože Zoran, ki je direktorsko vlogo lani prepustil hčerki Kaji Zoran Ledinek. Ta je bila že od otroštva močno vključena v njegovo delovanje. V času izobraževanja je podjetje za nekaj let zamenjala za tujino in ga po vrnitvi s pridobljenimi znanji in izkušnjami ponesla na novo in še višjo raven. Od njenega prihoda se je število zaposlenih povečalo iz 10 na več kot 30. Leta 2018 so v najsodobnejšo opremo in avtomatizacijo vložili kar 5 milijonov evrov. Kot hitrorastoče podjetje so bili lani tudi nominirani za Gazelo dolenjsko-posavske regije. Z najsodobnejšo opremo za predelavo lesa v Sloveniji danes stremijo k razvijanju kar najbolj optimalnih izdelkov za svoje kupce, prvi v državi pa želijo postati tudi s tehnologijo za izdelavo lesenih sten za izdelavo hiš.
Vključenost že od malih nog, ki so stopile v velike čevlje
Zgodba podjetja se je začela leta 1990. »Oče je vse začel kot garažno podjetje, kot s.p. To se je dogajalo 100 metrov stran od hiše,« zgodbo podjetja prične Kaja. »Leta 2007 smo ustanovili d.o.o. in se preimenovali v Solis Straža, lani pa smo ime spremenili v Solis Timber. Leta 2015 smo kupili zemljišče v bivšem Novolesu, kjer smo postavili svoje obrate in prostore,« nadaljuje. Ravno ta sprememba – prihod v industrijski kompleks – je bila po mnenju očeta Jožeta poglavitna: »To je bila prelomnica. Na stari lokaciji nam je resnično primanjkovalo prostora in nismo več mogli povečevati kapacitet. Zdaj smo zadovoljni, da smo tukaj, in imamo vizijo za prihodnost.«
Že od mladih nog je zgodbo pomagala krojiti tudi sedanja direktorica. »Kaja je edinka in se je v podjetje vključila, ko je bila stara okoli 10 let. Najprej je pomagala tako, da je pometala žagalnico, ko je bila stara okoli 12 let, pa je že imela obvezno enomesečno prakso,« se spominja njen oče. Njegova žena, Kajina mama Betka, je takrat imela knjigovodski servis, zato ni presenetljivo, da je Kaja tako srednješolsko kot visokošolsko izobraževanje nadaljevala na področju ekonomije, najprej v Ljubljani in nato v Rotterdamu na Nizozemskem. A nekaj jo je vleklo tudi k lesu. Po končani lesni fakulteti v Ljubljani je vpisala magisterij v Švici, ga uspešno zaključila in se nato zaposlila v Nemčiji, pove Jože. »Odločila se je, da gre v nemški koncern žagarske industrije,« pojasnjuje Jože. Kaja je v Nemčiji ostala dve leti. »Ostala bi še dlje, ampak sem ji dejal, da če hoče nadaljevati, lahko pride domov in zgodbo razvija tukaj. To je bila zanjo težka odločitev. Šla je do nadrejenega, ki ji je prisluhnil in dejal, da lahko gre in da ne bo nobene zamere. Z njimi še danes lepo sodelujemo,« ponosno pove Jože.
Ko sem začela delati v Nemčiji, je bila filozofija samo ‘sky is the limit’. Ko sem prišla nazaj, sem to miselnost uvedla tudi pri nas. Mogoče je marsikoga zaradi tega strah. Ampak z rezultati, ki jih dosegamo, želim ta strah zmanjšati.
Nova znanja in nove stranke
Leta 2017 se je Kaja vrnila v Slovenijo in v domače podjetje. »V petih letih od tedaj smo bili v zgodbo podjetja vpleteni jaz, moja žena in Kaja,« pojasni Jože. »Od leta 2017 sem bila aktivna na vseh področjih: nabava, prodaja, zaposlovanje, strategije,« pa svojo vlogo pojasni Kaja, ki je naziv direktorice prevzela lani. Z znanjem in izkušnjami, ki jih je pridobila v tujini, je njen prihod v podjetje predstavljal začetek novega, drugačnega obdobja. »V Sloveniji sem se vedno dobro počutila in bila zadovoljna, ampak potem me je na neki točki prepričalo veliko število tujih študentov na ekonomski fakulteti. Vedno me je zanimalo, kako oni razmišljajo in kako posel oziroma lesna branža deluje v tujini. Čedalje bolj sem bila radovedna in to me je prvič povleklo v tujino,« pripoveduje Kaja. Doda, da jo je pot sprva zanesla na Nizozemsko v Rotterdam ravno zaradi njihovega slovesa dobrih trgovcev. Na magisteriju iz lesne tehnologije, ki ga je končala v Švici, se je veliko naučila o lesu samem in o njegovi uporabi. »To mi je dalo zelo močno teoretično znanje. Moja izobrazba mi je dala res širok pogled na ekonomijo in lesarstvo.«
Skupaj s Kajo so v Slovenijo prišle tudi nove stranke. »Vse stranke so bile zelo radovedne in na začetku sploh niso vedele, kje Slovenija je. Zato sem jih najprej povabila k nam na obisk in ko so prišli, jih je zanimalo vse, tako Slovenija kot naše podjetje.
Nato smo najprej začeli z manjšimi naročili. Takrat smo na začetku imeli dva, tri obiske na teden iz Pakistana, Indije, Kitajske, …,« se svojih začetkov v domačem podjetju spominja Kaja. »Tistih mojih strank, ki sem jih imel včasih, skoraj ni več oziroma jih je ostalo res malo. Več ali manj je Kaja prinesla nove posle. Tistega, kar smo mi delali pred petimi leti, preden je prišla ona, skoraj ne delamo več,« pa spremembe oriše oče in doda, da imajo zdaj druge, močnejše trge, prisotni pa so po vsem svetu.
Vznemirljivost in strah brezmejnosti
Seveda ima delovanje v družinskem podjetju svoje specifike – tako prednosti kot izzive. Kot pojasnjuje Jože, je Kajina vloga v prodaji, ženina v računovodstvu in kontrolingu, njegova pa »vse po malo«. Kot pravi sam, se s hčerko odlično dopolnjujeta: »Kdaj pride tudi do konflikta, ampak ga hitro rešimo. V prostem času se pogovarjamo tudi o poslu, o žagi … Skratka, to je tema, o kateri se lahko pogovarjamo tudi 24 ur na dan, če smo seveda toliko skupaj. Predebatiramo, kako bomo delali, kaj izboljšali, kaj obrnemo tudi na hec, da ni vse tako strogo resno.«
Na vprašanje, kako je imeti starša za sodelavca, Kaja odgovarja: »Poskušamo narediti mejo, ampak to je zelo težko. Jaz se trudim, da bi me čim bolje razumela in da bi tudi sama razumela njiju. Iz več vidikov jima razložim, zakaj bi se jaz tako odločila in zakaj ne drugače, saj imata drugačne izkušnje.« Kaja danes deluje predvsem na podlagi izkušenj, ki jih je pridobila v modernem obratu v Nemčiji, in po vodilu ‘sky is the limit’. Priznava, da je marsikoga zaradi tega morda strah, »ampak z rezultati, ki jih dosegamo, želim ta strah zmanjšati. Še vedno moram vložiti veliko energije v to, da jih prepričam, da so moje odločitve tiste prave.«
Sedanja direktorica se je v mladosti od staršev naučila trdega dela in podjetniškega načina razmišljanja.
Pripravljeni tako na izzive kot na pomoč drugim
Žagarsko-lesnopredelovalno podjetje Solis Timber se sicer ukvarja s predelavo lesa – žaganjem, sušenjem in skobljanjem lesnih elementov. Produkti njihove izdelave se uporabljajo v različne namene, tako pri konstrukcijskem lesu kot za embalažo, pohištvo in gradnjo hiš. Kaja pove, da 90 % izdelkov izvozijo, in doda, da jih po Evropi transportirajo s kamioni, izven domače celine pa z ladijskimi kontejnerji. Eden izmed trgov, na katerih so prisotni, je tudi Japonska: »Da vstopiš na japonski trg, traja kar nekaj časa. Tudi mi smo potrebovali štiri leta, da smo začeli izvažati tja, saj Japonci res potrebujejo nekaj časa, da začnejo verjeti vate in v to, da imaš res tako dobro hlodovino, kot praviš, da jo imaš,« pove.
Delo z lesom s seboj nosi tudi določena tveganja. »Vedno gledamo naprej in spremljamo, kaj se dogaja v Evropi, ker različne vremenske neprilike vplivajo na ceno in surovine. Če se na primer na severu Nemčije zgodi naravna katastrofa in je tam ogromno hlodovine, to seveda vpliva na svetovni trg, na kar morajo odreagirati tudi ostali trgi. Konstantno spremljamo dogajanje. Zadnja leta je postalo delo skoraj takšno kot na borzi,« pripravljenost podjetja opiše direktorica. Da na naravne dejavnike in nesreče, niso le pripravljeni, ampak so ob njih pripravljeni tudi pomagati, pa so pokazali s pomočjo Petrinji, ki jo je konec leta 2020 doletelo več potresov. Kot podjetje v lesni industriji so v namene obnove streh na 20 hišah donirali kamion desk in letev.
Butičnosti in avtomatizaciji naproti
Na vprašanje, kakšne cilje imajo v načrtih za prihodnost, Jože odgovarja, da se že letos lotevajo pomembne investicije križno lepljenih plošč za hiše in doda: »Želimo si razvijanja naših lesnih produktov.« Kaja odgovor razširi: »Vidim nas kot butični lesnopredelovalni subjekt, kjer bomo z ogromno znanja o stroki in trgu naredili lepo avtomatizirano proizvodnjo in jo nadgradili s CLT-jem in podobno.« Tako bodo z odločanjem za najbolj optimalno opremo na avtomatiziran način svojim produktom dodali vrednost. Pomembne korake na poti avtomatizacije pa so že naredili leta 2018, ko so v avtomatizacijo in v najsodobnejšo opremo že vložili pet milijonov evrov, s čimer že zdaj dohitevajo najzmogljivejše evropske žage.
Ime podjetja: Solis Timber d. o. o.
Število zaposlenih (2021): 24
Čisti prihodki od prodaje (2021): 12,4 milijona EUR
Sogovorniki:
Jože Zoran, ustanovitelj in solastnik
Betka Zoran, solastnica, finance
Kaja Zoran Ledinek, direktorica
Povzetek
Podjetje na kratko: inovativnost, modernost, pripravljenost, odzivnost, dobrodelnost.