Hidex, d.o.o.

Znanje se je nabiralo sproti 

V začetku 80. let je Franc Vodopivec, zaposlen v lokalnem cestnem podjetju, dobil idejo o dopolnilni popoldanski dejavnosti, s katero bi lahko dopolnil družinski mesečni prihodek. Iz izkušenj je vedel, da v domačem okolju nihče ne ponuja storitev na področju hidravlike, saj so morali v njegovi službi včasih iskati rezervne dele tudi v sosednjih državah. Naporno usklajevanje službe in dopolnilne popoldanske dejavnosti, slednje se je nemalokrat zavleklo tudi pozno v noč, je v naslednjih letih prišlo do točke, ko se je bilo potrebno odločiti za eno od poklicnih dejavnosti, saj obeh hkrati ni več zmogel opravljati sam. Zato je leta 1990 ustanovil podjetje Hidex. Iz kletne garaže v Šentjerneju se je preselil v nove prostore v Novem mestu in zaposlili prve sodelavce. Od takrat je podjetje zraslo do današnjih 25 zaposlenih in odprlo tri servisne ter maloprodajne poslovalnice. »Začetki so bili takšni, da je po službi, kjer je na koncu vodil delavnico z petdesetimi ljudmi, prišel domov, in če je bilo treba, do polnoči popravljal cevi. Ni bilo pravih orodij, ne materiala, skoraj vse, kar se je delalo, je bila improvizacija, znanje pa se je nabiralo sproti,« se očetovih začetkov spominja zdajšnji direktor podjetja Boris Vodopivec. 

Tudi sam je očetu že v svojih osnovnošolskih letih pomagal pri lažjih opravilih, v podjetje pa se je resneje vključil v srednji šoli, ko je poskrbel, da so začeli nabavljati vgradne dele neposredno iz tovarn v tujini: »Znal sem tuje jezike, to je bila moja dodana vrednost, ki takrat še ni bila v tehničnem znanju ali izkušnjah.« Še vedno posredno vpleten v podjetje je zaključil doktorat iz fizike ter se za kratek čas zaposlil na Inštitutu Jožef Stefan ter na Fakulteti za matematiko in fiziko, kasneje pa v visokotehnološkem podjetju Cosylab. Tam se je iz fizika prelevil v vodjo projektov na delih za fizikalne pospeševalnike, po nekaj letih pa se je tudi sam znašel pred isto dilemo kot oče. »Zagrabil me je virus podjetništva,« pojasnjuje svojo odločitev dokončne priključitve v domače podjetje. 

Prve priložnosti v tujini

Podjetje ima danes svoje prostore v Novem mestu, Krškem in v Grosuplju. Osnovna dejavnost je montaža in servis hidravličnih sistemov ter distribucija njihovih vgradnih delov; od kmetijskih in gradbenih strojev, pa vse do papirniških postrojenj in hidroelektrarn. Lani je imelo podjetje dva milijona evrov prihodkov in 93 tisoč evrov dobička. »Da bi ohranjali relativno stabilno rast podjetja, smo se primorani obračati tudi v tujino,« pravi Boris, ki želi podjetje peljati v smeri specializacije na področju zahtevne strojegradnje, kjer se prepletajo hidravlika, pnevmatika, mehanika in avtomatizacija. Pred dvema letoma so izvedli prvi večji strojegradnji projekt na Hrvaškem, do konca leta pa jih čaka podobno delo v Avstriji. Podjetje sicer še vedno večinoma deluje lokalno, za domače industrijske stranke, kot podporna služba in pogodbeni vzdrževalci v večjih tovarnah. 

Druga generacija skrbnikov podjetja

Boris se je ob aktivni vključitvi v podjetje najprej preizkusil kot prokurist, po nepričakovani smrti očeta pred dvema letoma pa je prevzel funkcijo direktorja. »Do podjetja in sodelavcev čutim veliko odgovornost. Ne počutim se niti kot direktor, niti kot lastnik podjetja. Sem samo začasni skrbnik podjetja. V vseh teh letih je bilo v podjetje vloženega veliko odrekanja vseh sodelavcev in družine, zato podjetje čutim kot nekaj, za kar moram poskrbeti, da gre v še boljši kondiciji, kot je bilo prevzeto, v roke naslednjega skrbnika,« o svojem poslanstvu razmišlja Boris. Podjetje še vedno vodijo kot družinsko, vanj je vključen tudi Borisov svak Brane Jerman, ki je prokurist in prva 'rezerva' za direktorja.

Pri iskanju novih sodelavcev vedno zaposlujejo kadre, ki prinašajo v podjetje nove tehnične ideje in izboljšave. »Jaz nisem gonilna sila razvoja – to so moji sodelavci. Po pravilu zaposlujemo ljudi, ki so boljši od mene, in zato nenehno iščemo nove talente,« priznava Boris. Predvsem iz lokalnega kmečkega okolja, saj imajo ti ljudje privzgojene izrazito delovno naravnane vrednote. »Poskušamo poskrbeti, da nam je vsem delo predvsem v veselje in izziv in šele potem služba. Vse to se ne nazadnje pozna pri rezultatih, za katerimi stojijo odlični sodelavci,« ponosno pripoveduje Boris.

»Ko delamo s podizvajalci, vedno stremimo tudi k temu, da izberemo takšnega, ki nam je najbližje. Velik plus za vse je, če čim več dela ostane v lokalnem okolju, obenem pa podizvajalci z nami tudi rastejo, saj jih skozi sodelovanje izobrazimo, da so kasneje bolj dostopni in odzivni od primerljivih podjetij iz tujine,« meni Boris in dodaja. »Dejstvo je, da smo podpora industriji. Če te ni oziroma se seli iz Slovenije, ne moremo računati na rast. Moramo slediti industriji.« Zaradi takšne odločitve so imeli včasih tudi težave z izvajanjem del zunaj domačega okolja. »A sedaj se zaznavanje o tem, kje naj bi dela opravljali, spreminja in meje Dolenjske niso več meje našega sveta. Če smo pred nekaj leti delali predvsem, na Dolenjskem zdaj delamo od Kopra do Prekmurja, od Splita do Dunaja,« pojasnjuje Boris. 

Razvoj v smeri strojegradnje 

»Počasi prehajamo iz podjetja, ki prodaja pridne roke, v podjetje, ki prodaja znanje,« razmišlja Boris. Zaradi hitrih sprememb v dejavnosti tradicije v klasičnem smislu prenosa specifičnih mojstrskih znanj nimajo, zato pa toliko bolj sledijo razvoju novih tehnologij. »Tradicijo lahko pripišemo le temu, da se še vedno držimo načel ustanovitelja podjetja. Njegove ideje, nasveti in želja po odkrivanju novih tehnoloških rešitev še vedno dajejo zagon podjetju in ga usmerjajo naprej,« razkriva Boris. Dostop do novih tehnologij in orodij ter posledično novih izzivov pa omogoča strokovni razvoj sodelavcev, katerim v podjetju puščamo proste roke pri delu. »Iskanje pravih odgovorov je zato odgovorna naloga vsakega posameznika,« pristavlja prokurist Brane. Sedaj jim nabrano znanje in dolgoletne izkušnje dopuščajo, da lahko za individualne zahteve industrijskih uporabnikov sami načrtujejo in sestavijo delujoče stroje. Sprva so bili koraki bolj negotovi, po načelu 'prvi stroj je za nas, drugi za soseda, tretji pa že dovolj dober za trg', vendar se stvari spreminjajo na bolje, saj je večino potrebnih znanj sedaj na voljo že v samem podjetju. Za zagotavljanje kakovosti, sledljivosti in ponovljivosti ročno delo vse bolj nadomeščajo s strojno izdelavo. 

Kakovost z 'južnega' trga 

Podjetje se bo moralo v prihodnosti še bolj spremeniti, če hočejo obstati in nadaljevati z rastjo. »Radi bi postali 'one stop shop'. Čas naših strank je dragocen, oportunitetni stroški so velikokrat zelo visoki, in če se izzivi, s katerimi se soočajo stranke, lahko rešijo na enem naslovu, toliko bolje za vse. Želimo ponuditi celovite storitve na področju mehatronike, strojegradnjo pa peljati v smeri izdelave individualnih rešitev po meri posameznih strank in ne v smeri serijskih izdelkov. Iz dela storitev, ki ustvarjajo nizko dodano vrednost, pa se usmeriti v storitve, ki ustvarjajo višjo dodano vrednost.« 

Njihov ciljni trg je bil sprva Balkan, vendar se zaradi cenovnih pritiskov in želje po vzpostavitvi storitev na višji kakovostni ravni ozirajo sedaj bolj proti zahodu. V tujini so podjetja zelo specializirana in storitve ponujajo po višji ceni. Tu sami vidijo priložnost za svojo vizijo nadaljnjega razvoja podjetja. V Nemčiji so sicer lahko cenejši ponudnik, vendar se morajo še posebej dokazovati, ker so za naročnike še vedno podjetje z 'juga', od katerih se ne pričakuje vrhunska kakovost, temveč nizka cena. »Mi pa hočemo postati znani po kakovosti in inovativnih rešitvah,« jasno poudarja Boris.