Elvez, d.o.o.

Značke iz kleti

Začetki podjetja Elvez segajo v 80. leta, ko je Marjan Petrič, ustanovitelj in prokurist podjetja, poleg redne službe začel še s popoldansko obrtjo. V domači garaži si je uredil delovno okolje, postavil stroj za izdelovanje značk in začel z delom. Kasneje je iz Nemčije pripeljal stroj za rezanje žice in obrt nadaljeval s programom enostavne kabelske konfekcije. »Začeli smo doma kot družina. V garaži in kleti. Potem smo začeli počasi zaposlovati tudi druge in se počasi prostorsko širiti,« pripoveduje Marjanova hči Simona, sedaj direktorica podjetja. Zaradi uspešnega poslovanja popoldanske obrti je oče vzel redno obrt in potem konec leta 1991 odprl podjetje. 

Pomembna prelomnica je sledila dve leti pozneje, ko so odkupili del poslovnih prostorov in proizvodnega programa Iskre Videomatike v stečaju. Prvotno delovno okolje v Višnji Gori so leta 1998 zamenjali in celotno proizvodnjo preselili v Ljubljano. Tu so se iz programa kabelske konfekcije razširili tudi na področje izdelave tehnično zahtevnih izdelkov iz plastike. Leta 2007 so zgradili tovarno v domačem kraju in se vrnili v Višnjo Goro v prostore novega poslovno-proizvodnega objekta. Podjetje je skozi vsa leta beležilo rast, zato so tudi prepoznani kot gazela. Leta 2013 so ustanovili tudi svoj raziskovalno-razvojni oddelek, dobro poslovanje tudi v zadnjih letih pa je bilo prepoznano z nominacijo direktorice Simone Petrič za slovenskega Podjetnika leta 2014.

Petnajst novih zaposlitev v enem mesecu

Jedro poslovanja ostaja proizvodnja, gre pa za tehnološko in procesno zahtevne proizvode in industrijo. Glavnina prihodkov trenutno prihaja iz programa plastike, čeprav ima kombinacija obeh programov tudi svojo prednost za tržišče in kupce. Kupci prihajajo iz pretežno avtomobilske industrije, nekaj tudi elektro in strojne industrije ter bele tehnike. Lastnih končnih izdelkov za trg še ne proizvajajo, njihovi izdelki pa se vgrajujejo kot polizdelki v končne izdelke; glavnina konča na tujih tržiščih. Letos beležijo približno 25-odstotno rast prihodkov in predvidevajo 16,5 milijona evrov prihodkov, lani so ti znašali 13 milijonov evrov. »Učimo se, nadgrajujemo se in rastemo sproti,« o razlogih za visoko rast razmišlja Simona. Letos so v samo enem mesecu zaposlili 15 novih sodelavcev, v podjetju pa je trenutno zaposlenih 165 ljudi. 

Iz proizvodnje do direktorskega mesta

»Družinska podjetja veljajo za najbolj zanesljiva. Vedno poudarjamo, da smo družinsko podjetje. To je naša rdeča nit, to delamo in to živimo,« o družinskem podjetništvu razmišlja Simona. V vodstvu podjetja sta trenutno ona kot direktorica in oče, ki je po funkciji prokurist. Čeprav je slednji že upokojen, je še vedno zelo aktiven. »Ker je podjetje že precej veliko za družinsko podjetje v Sloveniji, se zavedamo, da potrebujemo tudi dodaten vodilni ključni kader. Zelo težko je v družinskem podjetju danes pridobiti ljudi, ki bi podjetje vodili s tako vnemo in pripadnostjo, kot to delajo družinski člani. Pričakovanja lastnikov so visoka, a takšni kadri imajo izjemne priložnosti, ki jih marsikje drugje ne morejo dobiti,« je prepričana Simona. »Družinsko podjetje je vseživljenjski projekt. Člani družine skozi generacije skupaj ustvarjamo zgodovino, tako družinsko kot zgodovino podjetja. Ker se družinske in poslovne vloge močno prepletajo, je včasih tudi težko, saj tu in tam pride tudi do kakšnega nesoglasja,« mnenje pristavi Marjan, ki je oba svoja otroka že od vsega začetka aktivno vključeval v delo. Sin Borut je imel ves čas izjemen posluh za tehnično področje, kasneje z leti tudi za prodajno področje. Imel je izjemen potencial in bil podjetju zelo predan. Po očetovi upokojitvi je prevzel vodenje in v poslu imel še veliko načrtov. Nepričakovano in nenadoma ga je družina izgubila; ravno v času, ko so naredili načrt za gradnjo nove tovarne in so bili postavljeni njeni temelji. Kljub izgubi ključnega družinskega člana ter sodelavca sta oče in hči uspela strniti moči in zgraditi tovarno in kljub gospodarski krizi, ki se je začela leta 2009, uspešno peljati posel naprej.

Simona je bila v poslu aktivna od svojega trinajstega leta, prešla je vse faze v podjetju, od dela v proizvodnji do vodenja. »To so bila ključna leta nabiranja izkušenj in znanja, iz nabora katerih je danes lažje in kompetentneje obvladati vodenje in lastništvo podjetja,« razlaga Simona. »Lastništvo je predvsem in kot prvo izjemno velika odgovornost, v današnjem času pa lahko tudi breme. Pomembno je, kako se bo vpeljala in odločila naslednja generacija. Varnost mora biti prva in zagotovljena,« pojasnjuje medgeneracijsko razliko med tistimi, ki so s podjetjem zrasli, in tistimi, ki so vanj vstopili kasneje. »Mlada generacija v družinskem podjetju se mora učiti iz izkušenj starejših, a prav je, da v poslu uveljavljajo sodobne pristope,« dodaja Simona.  

Pred nekaj leti se je začela vključevati naslednja generacija, Borutova otroka Rebeka in Marcel. Rebeka se je začela učiti v administraciji in na področju marketinga. Operativno je že spoznala različna področja, a za celovito poznavanje organizacije in posla je treba spoznati vse. »Ugotoviš, da imaš doma eno super priložnost za vstop v odraslo okolje, ki je ne bi imela nikjer drugje, s tem da mi družina nudi vso podporo in možnost učenja na vseh področjih,« pravi Rebeka. Marcel se je vključil predvsem v tehnično področje, proizvodnjo in kakovost. Po duši je nadarjen glasbenik in se glasbi veliko posveča. Obenem pa se zaveda, da se je potrebno v življenju naučiti še marsikaj, za kar ima v družinskem podjetju odlično priložnost. V podjetju je aktivna tudi Borutova partnerka Regina. Neomajno podporo je podjetju skozi vsa leta nudila Marjanova žena Ana, ki se je profesionalno udejanjala na drugem področju.

Z malimi koraki do lastne tehnologije

Podjetje Elvez je bilo v letih 2003 in 2006 nominirano za gazelo leta, druga nominacija jim je prinesla naziv gazele osrednje Slovenije in srebrne gazele. Podjetje aktivno raste, kar seveda pomeni sledenje in stalno spoprijemanje z izzivi, ki niso enostavni. Zato prisegajo na močno ekipo na vseh nivojih podjetja, ki se lahko s tem spoprijema. Največje breme pada na vodstvo, ki direktorici še vedno predstavlja največji izziv: »Najti pravo ekipo sodelavcev in jo uigrati, to je danes bistveno. Začenjamo z malimi koraki v razvoju, ampak smo že precej napredovali in gremo v smeri razvoja lastne tehnologije. To je edina pot, ki danes vodi naprej uspešno podjetje. Če ni v poslovanje, izdelke ter procese vključenih dovolj lastnega znanja, razvoja in stalnega napredka, je enostavno premalo dodane vrednosti.«

Stara šola za nove generacije

»Čutim veliko odgovornost do svojih naslednikov, saj se zavedam, da jim bom skupaj z nasledstvom naložil tudi velik del skrbi in odgovornosti,« o prenosu podjetja razmišlja Marjan. Upajo, da bo mlada generacija dovolj zainteresirana in močna, da bo sprejela ta izziv in se mu uspešno prilagajala. V prihodnje bo vse več vlaganja v razvoj znanja in visokih tehnologij. Večina produktov podjetja je namenjena avtomobilski industriji, zato so aktivni pri izboljševanju lastnega znanja in boljšega povezovanja z zunanjimi inštitucijami znanja. 

»Človek pri delu izkorišča svoje najboljše izkušnje in znanja. Ko delamo, se učimo in učimo se tudi skozi napake. Ni dobro narediti kakšno, ki bi botrovala temu, da gre podjetje nazaj. Naučena sem bila tako, da smo vedno napredovali, korak za korakom. Nismo šli v neke rizične stvari in počeli neumnosti v podjetju. To je bila moja šola in verjamem, da je dobra, in njej sledimo,« sklepno misel povzema Simona.