Afit, d.o.o.

»Čevljarska tradicija naše družine sega v leto 1922, ko se je naš nono Ivan začel ukvarjati s to obrtjo. Po stečaju večje čevljarske zadruge sta z bratom odkupila stroje in kmalu postala največja obrtnika v vasi,« začetek družinske zgodbe razloži Tomaž Petejan, današnji direktor podjetja. Do leta 1929 sta imela trgovino v Gorici, vendar sta veliko prodajala po sejmih in trgih. Rešitev je bila na dlani, pravi Robert. »Nono se je odločil za nakup avta, ki je imel lesena kolesa in ki jima je omogočil večjo mobilnost.«

Tradicijo izdelave obutve je nadaljeval Ivanov sin Pavel, ki je leta 1953 postavil temelje družinskega podjetja Čevljarstvo Petejan. »Leta 1947 ustanovljena tovarna Jadran je takrat izdelovala ženske in moške čevlje, oče pa je doma s starimi nonovimi stroji začel proizvodnjo otroških čevljev,« o očetovem čutu za priložnosti pripoveduje Tomaž. Sčasoma so tudi pri Jadranu začeli izdelovati otroške čevlje, ki so jih pozneje poimenovali Ciciban.

Z leti so se dela v podjetju priučili vsi trije Pavlovi sinovi, medtem pa so potrebe in povpraševanje po otroških čevljih samo še naraščali. Skupaj z njimi je raslo tudi družinsko podjetje. »Leta 1994 je Ciciban šel dokončno v stečaj, leto pozneje smo kupili prostore nekdanjega podjetja Ciciban Miren ter ponovno zaščitili in lansirali blagovno znamko otroške obutve Ciciban,« pripovedujejo. Leta 1996 je nastalo podjetje Afit, ki je začelo izdelovati otroško obutev pod blagovno znamko Ciciban, tri leta potem pa so lansirali še blagovni znamki mladinske obutve The Next in otroške obutve Balocchi za italijanski trg. 

Danes je družinsko podjetje vodilni proizvajalec otroške obutve v Sloveniji in širši regiji. Poleg Slovenije so namreč prisotni še v več kot 15 državah po svetu – od bližnje Italije, Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine vse do Rusije, Cipra, Kanade ter Avstralije.

»Naši visokokakovostni izdelki so narejeni doma in so plod strokovnega znanja generacij v kombinaciji s sodobno tehnologijo. Vsak čevelj izdela več kot 100 parov rok izkušenih strokovnjakov,« pravi Tomaž, ki pa hkrati opozarja, da se premalo zavedamo, kako pomembno je, da imajo otroci kakovostno obutev. »Kar nas močno žalosti, je sodobno prepričanje, da kakovostni otroški čevlji stanejo preveč. Glede na to, kako so narejeni, so to zelo poceni čevlji.«

Z njim se strinja tudi Boris, ki poudari, da se v podjetju vsega tega zavedajo. »Otrok ne zna povedati, če mu kaj ni v redu, če ga čevelj tišči ali mu ni prav. Zaradi tega se zelo trudimo, da naredimo čim boljši čevelj in čim ugodnejši, vendar kakovost ne more biti poceni, sploh pa ne v našem primeru, ker uporabljamo samo najboljše materiale. Hkrati, še opozarjajo bratje, pa moramo biti pri izdelavi zelo pazljivi. »Če uvajamo novi dizajn ali nove komponente, se moramo zavedati, da je čevelj narejen za otroke. Ne sme imeti, na primer, nekih okraskov, ki lahko odpadejo, temveč morajo biti ti primerno pritrjeni, da jih otroci ne dajo v usta.« Srečujemo pa se tudi s trendi, ki bodo verjetno prevladovali v prihodnosti. »Veganstvo, vera in etični razlogi botrujejo dejstvu, da nekateri ljudje ne nosijo več usnja,« ugotavljajo v Afitu.

A končni izdelek, ki ga zaznamuje kakovosten način izdelave in je plod znanja generacij v kombinaciji z uporabo najsodobnejše tehnologije, je v družinskem podjetju vedno na prvem mestu. Poleg kakovostnih materialov in načina izdelave so njihovi izdelki prepoznavni po dovršenih oblikovalskih rešitvah, zato se uspešno kosajo s samim svetovnim vrhom oblikovalstva, ki so mu priča predvsem na italijanskem trgu. Na tem dosegajo tudi nenehno rast.
Če so bili trgi nekdanje Jugoslavije, kjer so pred stečajem tovarne Ciciban prevladovali Cicibanovi čevlji, nekoč prvi tržni cilj bratov Petejan po oživitvi Cicibana, je današnja slika nekoliko drugačna. »Naši trgi so Italija (35 odstotkov), Hrvaška (25 odstotkov), Srbija (20 odstotkov) in nato Slovenija s približno 10 odstotki, preostanek pa Bosna in Hercegovina, Kanada, Avstralija ter EU,« pove Tomaž. V tovarni vsako leto izdelajo 600.000 parov čevljev, v vseh letih Cicibanove proizvodnje pa so jih naredili kar 50 milijonov parov. V podjetjih družine je zaposlenih 600 ljudi, ki so razpršeni po različnih državah, od tega jih 168 dela v Sloveniji. Del proizvodnje so sicer pred slabim desetletjem preselili v Bosno in Hercegovino, kjer danes, poleg mirenske, stoji še ena tovarna. 

Na vprašanje, kaj jim družinsko podjetje pomeni, bratje soglasno odgovorijo: »Pomeni način življenja in poslovanja, kjer ni na prvem mestu samo maksimiziranje denarnih vložkov in dobičkov, ampak se to nenehno prepleta s prihodnostjo, tradicijo ter z odgovornostjo, da boš morda naslednjemu rodu predal podjetje v dobri kondiciji, ne pa le okostnjaka.«

Malo manj složni so bratje pri vsakodnevnem usklajevanju. »Nenehno smo na različnih bregovih. Potem se usedemo, pogovorimo in pridemo na skupni otok.« Prilagajanje, pravijo, je toliko bolj pomembno, saj je »družinsko podjetje vse, kar počneš, vanj vložiš življenje, zdravje, si njegov del, z njim greš spat in z njim se prebujaš. Vsa odgovornost je na tebi in je ogromna, na nikogar se ne moreš izgovarjati«. Naslednja, četrta generacija je še v šolskih klopeh, in v podjetje še ni vpeta. Čeprav si bratje želijo, da bi družinsko tradicijo nadaljevali njihovi otroci, se zavedajo, da so tudi izkušnje z drugih področij in podjetij več kot dobrodošle. »Mi smo neposredno vstopili v ta sistem, nismo delali nikjer drugje, kar je lahko tudi slabo. Ker nimaš izkušenj od drugje in ker te nikoli ni nobeden 'tepel', manjkajo izkušnje iz drugih sistemov. Zato se moraš na lastni koži učiti in delati napake. Dobro je, da imaš možnost, da se še nekje drugje naučiš, s čimer vidiš, kako je drugje v svetu. To znanje potem prineseš sem in ga tukaj nadgradiš. Mi nismo imeli te priložnosti. Tudi zrasli smo s tem, to za nas ni služba, ampak življenje. Težko ločujemo zasebno od posla.«

Mlajši člani družine bodo vedno dobrodošli doma, saj imajo pri podjetju tudi dolgoročne načrte. »Povečati si želimo tržni delež na trgih EU in zunaj njih, ohraniti kakovost produktov, utrditi prepoznavnost lastnih blagovnih znamk, ne nazadnje pa investirati tudi v razvoj: znanje, tehnološki razvoj ter posodabljanje proizvodnega procesa,« jedrnato pove Tomaž.