Lingva, d. o. o.

Od podstrešne delavnice do »svetovnega« podjetja

Zgodba podjetja Lingva sega v leto 1985, ko so se prijatelji iz vasi Grahovo začeli pogovarjati o ustanovitvi lastnega podjetja. »Dekleta so nam ves čas govorila, da se samo pogovarjamo in sanjamo ter nikoli nič ne naredimo,« se spominja elektrotehnik Branko, ki je takrat delal v podjetju Brest. Želja po zagonu lastne dejavnosti ni nikoli poniknila, in s prijateljem sta se na koncu vendarle odločila, da stopita na podjetniško pot. »Bilo nama je vseeno, kaj bi prodajala. Potem pa je padla ideja za tiskana vezja. Najprej sploh nisva vedela, kaj so. Če bi, se v to najbrž niti ne bi spuščal. Takrat so rekli, da za to dejavnost potrebuješ 1,5 milijona mark. Midva pa sva pravzaprav začela iz nič,« začetke opisuje Branko.

Že leto pozneje sta s poslovnim partnerjem in prijateljem Mirom Levarjem pustila službi v Brestu ter ustanovila podjetje. »Partner je bil takrat šef nabave, jaz pa sistemski vodja za velike računalnike. Že ob ustanovitvi sva se dogovorila, da se bova čez deset let poslovno razšla in šla vsak svojo pot.« Dogovora so se, tudi s takrat še tretjim partnerjem, ki se jima je pozneje pridružil, držali in se leta 1997 ločili, sedež podjetja pa preselil na lokacijo, kjer je še danes. »Pred tem smo delali v garaži, na podstrešju, tudi v starem hlevu. Potem smo investirali v prostore nekdanjega skladišča Bresta. Tam so bile samo stene in streha. Vse te prostore smo pozidali in uredili,« pojasnjuje Branko.

Po njegovem prepričanju je bila odločitev o razhodu pravilna, saj sčasoma vzniknejo tudi različni interesi, ki jih je težko obvladovati. »Vsak od nas je kupil novo podjetje. Od gospe iz Loške doline, ki je prevajala besedila, smo kupili podjetje Lingva. Spremenili smo dejavnost, ime pa je moralo ostati. Zato se še danes imenujemo Lingva,« razloži Branko.

Tujina ne čaka do jutra

Danes je Branko v podjetju prokurist. Vodenje je prevzel sin Blaž, oče pa mu s svojimi dolgoletnimi izkušnjami pomaga. »Dva- do trikrat dnevno me še vpraša za mnenje, sicer pa me je popolnoma razbremenil, kar pa ni tako preprosto. Že elektronske pošte je veliko, zato se je moral Blaž naučiti hitre odzivnosti,« poudarja oče. V podjetju je zaposlena tudi Brankova žena Breda, po poklicu sicer učiteljica, ki vodi administrativni del poslovanja in skrbi za kadre. Sprva je delo v podjetju opravljala vzporedno s svojo redno službo učiteljice, ki jo je pozneje pustila in se zaposlila podjetju. »To v meni vzbuja pozitivna čustva, ker vidim, da podjetje lepo raste. Tudi sin dobro dela in sodeluje. Lepo živimo.« pove Breda.

Blaž se je podjetju pridružil po končani srednji šoli. Kot pravi sam, ga ni nikoli nič drugega zanimalo in je ves čas vedel, da se bo zaposlil v domačem podjetju. Začel je v proizvodnji, nato pa vse bolj spoznaval delovanje podjetja in prevzemal tudi vodstvene položaje. »Obuti sem moral zelo velike čevlje, saj ima oče zelo široko socialno mrežo. Pozna ogromno ljudi in je bolj komunikativen. Predvsem pa je tudi odličen učitelj,« očeta pohvali Blaž. Tudi oče je več kot zadovoljen s sinovim delom, ki je uspešno prebrodil veliko preprek in samostojno prevzel vajeti podjetja. Branko pa je ponosen tudi na druge sodelavce: »Imamo nekaj ključnih kadrov, ki nam precej pomagajo. Gregor Felicijan je na primer začel v proizvodnji kot študent geografije. Danes je odličen prodajalec in eden naših ključnih kadrov.«

Včasih je bilo zame ogromno dela, se Branko spominja časov, ko je delal 16 ur na dan. Zdaj je pet let upokojen in pomaga tam, kjer ga potrebujejo. Bolj zaposlen je danes Blaž, ki je na delovnem mestu do poznega popoldneva, saj stranke iz tujine delajo do takrat, naročila pa ne morejo čakati do jutra. Vsi trije člani družine poudarjajo, da imajo naročil samo za tri dni vnaprej in se nanje sproti odzivajo. Prav hitra odzivnost je njihova konkurenčna prednost, v en glas pritrdijo vsi trije sogovorniki. »Nemci so zelo nepopustljivi do nas. Cenovno nismo nič cenejši od njih, imamo pa veliko konkurenčno prednost, in sicer, da lahko dobavimo že naslednji dan. Če Nemec naroči pri Nemcu, bo moral za dostavo naslednjega dne plačati še enkrat več. Hitrost in odzivnost sta naša največja konkurenčna prednost. V vsako točko v Evropi moramo zagotoviti dobavo šablone naslednji dan,« ne odstopa Branko. 

Zlata naložba v laserje in tujino

Danes tiskana vezja najdemo v vseh izdelkih. Včasih je bilo drugače, pravi Branko, saj niso niti vedeli, kdo bo njihov končni naročnik. »Prvi naročnik je bil Riko Ribnica. Na podlagi tega posla sva s partnerjem pustila redni službi. Pozneje smo veliko delali tudi za Iskro, Institut Jožefa Stefana in druge. Vsak, ki se danes ukvarja z elektroniko, potrebuje tiskana vezja. Ogromno kupcev imamo po vsej Evropi, le dvajset do trideset odstotkov izdelkov izdelujemo za slovenski trg,« razloži Branko. Vsak kupec, ki pri Lingvi naroči tiskano vezje, potrebuje tudi šablono, ki omogoča, da se vsi elementi lepo pritrdijo na tiskano vezje. Najprej so jih jedkali, nato pa so se odločili za naložbo – nakup laserja, ki se je izkazala za ključno. »Jedkanje ni bilo kakovostno, zato sem se odločil za nakup laserja. Za to sem bil pripravljen investirati tudi do 100 tisoč mark, cena pa je bila dvakrat višja. Sploh ne vem, kako nam je uspelo, da smo zbrali dovolj denarja. Ko pa enkrat vstopiš na trg z lasersko izdelano šablono, imaš popolnoma drugačen položaj,« ponosno pove Branko.

Rast podjetja je včasih celo prevelika. Lani so imeli okoli 2,4 milijona evrov prihodkov, letos pa že 2,8 milijona. »Občutek imam, da se je preboj zgodil pred dvema letoma, čeprav se rast kaže vse od nabave prvega laserja leta 2010. Pozneje smo vanje investirali še v letu 2013, dva smo kupili 2015 in zadnjega lani. Mesečno izdelamo med dva tisoč in dva tisoč pet sto šablon,« zaupa Branko. Enega od laserjev imajo postavljenega tudi v pridruženem podjetju, ki ga ima Lingva v solastništvu v Turčiji. Kljub temu da so malo družinsko podjetje, jih prav laserji vključujejo med večje igralce na evropskem parketu na področju laserske izdelave šablon.