Humko, d.o.o., Bled

Od jogurtovih lončkov do luksuznih rastlinjakov

Tomaž se je že kot otrok spoznaval z delom na kmetiji, čeprav je živel v bloku. Oče ga je namreč želel čim prej navaditi na delo, zato je sina pošiljal k teti na kmetijo. Čuferjevi so se pri Tomaževih 11 letih spopadli s težko preizkušnjo, s smrtjo očeta, kar je družino precej zaznamovalo. Sin je čez noč moral stopiti v večje čevlje in prevzeti odgovornost. »Takrat bi se morali preseliti v hišo, jaz pa sem prevzel veliko dela že pri tistih letih,« se spominja Tomaž. Izobraziti se je želel za industrijskega oblikovalca, vendar se je izkazalo, da takrat podjetja takšnih profilov niso potrebovala. »Odločil sem se, da bom šel za kmeta – sadjarja in se vpisal na srednjo kmetijsko šolo Kranj. Že v prvem letniku sem se navdušil za gobe, na praksi pa se mi je odprl popolnoma nov svet,« pripoveduje direktor. Leta 1984 je med poletnimi počitnicami delal zastonj, samo zato, da je lahko delal. Nato se je vpisal v vrtnarsko šolo v Celju in se začel zanimati za takrat zelo popularne kalifornijske deževnike.

Komposte je spoznal že na praksi, ko je delal v proizvodnji kompostov za gojenje šampinjonov v Hmezadu v Radljah ob Dravi. Za rojstni dan si je od prijateljevega očeta izposodil takratnih dva tisoč nemških mark, kar je danes približno tisoč evrov, in kupil deževnike. Gojil jih je doma, v kleti in garaži, nato pa jih je preselil na vrt. »S tistim humusom smo obogatili balkonske rože in kaktus, ki je imel 264 cvetov. To so v medijih še posebej izpostavili, in ljudje so začeli klicati za humus in deževnike. Prodaja je stekla, denar je prihajal,« se srednješolskih časov spominja Tomaž. Že na začetku, leta 1985, je dejavnost dobila ime, Humko – farma deževnikov, za katero je Tomaž oblikoval logotip, ki ga uporabljajo še danes. 

Po končanem šolanju je v Vili Bled služboval kot vodja vrtnarije, posel z deževniki pa je še vedno cvetel. Leta 1991 je začutil, da je prišel pravi čas, da se posveti izključno lastnemu podjetju, in pustil takratno službo. »Na začetku smo pridelovali humus deževnikov in urejali vrtove. Potem se je začel uvoz šote, dobil sem koncesijo, ki je bila v takratni Jugoslaviji potrebna. Leta 1992/93 smo že dobili prvo večjo stranko – v poslovalnicah Ljubljanske banke smo bili zadolženi za rože. Začeli smo delati rastlinjake. Prvega, ki stoji še danes, smo prodali Semenarni Ljubljana. Kot prvi sem v Slovenijo uvozil profesionalne substrate, gnojila, lubje in pripomočke za profesionalne vrtnarje ter jih prodajal vrtnarjem. Iz jogurtovih lončkov, ilovnate zemlje in komposta smo prešli na dobre lončke, gnojila in substrate – to je bil prelom,« zgodbo svojega podjetja na kratko opiše direktor. Kmalu so zrasli trije vrtni centri in lastni proizvodni obrat na 20 tisoč kvadratnih metrih. Postavljali so luksuzne, vrhunske nizozemske rastlinjake z računalniki in komorami. Privabili so številne večje stranke, kot so Kurbus Radgona, mariborska in ljubljanska fakulteta ter celjska vrtnarska šola. 

Vse se dá, če se hoče

Zaradi hitre rasti so se pojavile tudi težave. Ljudje niso bili vešči organiziranja, zato so zaradi velike rasti zaostajali v razvoju. Leta 1998/99 so začeli s kompostiranjem, saj je bil sprejet odlok o obveznem kompostiranju organskih odpadkov. »Pri tem sem bil prvi. Za 1,2 milijona mark smo nabavili stroje, bagre, kamione, tovarno. S polno paro smo se lotili velikih poslov, tudi z Luko Koper, tovarno sladkorja in tremi tovarnami papirja. Imeli smo več deset tisoč kubičnih metrov komposta. Dela je bilo toliko, da smo razmišljali o nakupu še enega kompostiranega stroja. Odlok so čez pol leta ukinili, saj v Sloveniji ni bilo primerne infrastrukture. Tako smo ostali z milijonom mark posojila,« pove Tomaž.

Banka je ponudila dve rešitvi – stečaj ali prisilno poravnavo. Vendar je podjetju s trdim delom in močno voljo uspelo odplačati vse dolgove v šestih letih. Podjetje je zadihalo, njihova zgodba pa se je lahko znova začela razvijati in rasti. Vse do danes, ko imajo okoli dva milijona evrov prometa na leto.

Danes se njihovi uspehi vrstijo drug za drugim. Prejeli so pomembne nagrade na Chelsea Flower Showu leta 2012 – pozlačeno medaljo in nagrado za najbolj ustvarjalni vrt. Izvedli so celotno zunanjo in notranjo hortikulturno ureditev slovenskega paviljona na Expu 2015. Sodelujejo v mednarodnem projektu Erasmus+ Vertical Plant Life in večletni študiji izvedljivosti uporabe zelenih sten v Nürnbergu. Svoje izdelke predstavljajo na mednarodnih sejmih, kot sta IPM Essen in Galabau Nürnberg.

Svoje proizvode izvažajo na Hrvaško, kjer so izvedli več kot 20 vrhunskih turističnih in proizvodnih objektov. Sisteme zelenih sten pa izvažajo po vsej Evropi in razvijajo novo zasnovo urbanega vrtnarjenja. »Prav zaradi tega smo redko slovensko podjetje, ki zagotavlja vse rešitve za ozelenjevanje mest,« poudarja Tomaž.

Pametna zelena stena

Glavna dejavnost podjetja Humko je že od začetka zemlja; vse inovacije so povezane z njo. Proizvajajo vse tipe zemeljskih mešanic in substratov, od ilovnato-mineralnih mešanic in kompostov do profesionalnih šotnih in ekoloških substratov. Imajo lastno proizvodnjo kompostov, humusa deževnikov, lesnih vlaken ter predelavo mineralov, kot sta mikronizacija zeolitov in proizvodnja biooglja. Vseeno pa je eden od njihovih najbolj prepoznavnih proizvodov zelena stena, ki so jo patentirali leta 2000. To je večnamenska edinstvena stena iz trpežne plastične plošče ali poliestra s slojem visokokakovostne barve. Lahko jo opremimo samo z dekorativnimi rožami ali pa na njej vzgajamo zelišča in zelenjavo. Stena je opremljena z umetno inteligenco, zato je sposobna skrbeti sama zase. »Stena sama dodaja gnojila. Avtomatika ve, kje na svetu se nahajate in kakšno je vreme; imamo podatke iz 200 tisoč mest po svetu. Ob slabem vremenu avtomat vaši steni pripravi šok terapijo, zniža zalivanje ter doda kalij in huminske kisline. Pove vam, da gre vaša stena v šok in jo morate zaščititi, ker bo mrzlo. Če sami ne naredite nič, se bo stena zaprla s pokrovom, če pa tega nima, se bo vnaprej prilagodil program gnojenja,« o inovativnem postopku razloži Tomaž. Bistvo sistema so kamere, ki prepoznavajo aktivnost rastlin oziroma zaznavajo izostanek fotosinteze. Postopek od začetka do konca opravijo v Humku sami: od poznavanja rastlin in namestitve do elektrike in avtomatike. Za celoten program zelenih sten pa imajo 27 podizvajalcev in dobaviteljev.

Stena ima, kot pravi Tomaž, funkcijo gozda. »Čisti nam zrak in vodo, daje zeleni videz, absorbira hrup ter ima prijeten in blagodejni psihološki učinek. Prednost zelene stene je tudi manjša poraba energije. Poleti namreč rastline objekt ščitijo pred soncem, pozimi pa rastline in substrat delujejo kot dodatna izolacija pred mrazom.«

Oče in sin sta najboljši tandem

V podjetje je vključen tudi Tomažev sin Jan, ki se je s Humkom spoznal že zelo zgodaj. Pomagal jim je tam, kjer jim je najbolj primanjkovalo ljudi, od terenskega dela do proizvodnje. »V srednji šoli sem končal smer računalništvo, nato pa nadaljeval študij v smeri podjetništva. Dolgoročno se vidim na vodstvenem položaju – nekoč bom prevzel podjetje in ga vodil tako dobro kot ga moj oče ali še boljše. Do tja imam še dolgo pot, saj se moram še veliko naučiti,« o prihodnosti ambiciozno razmišlja Jan. Po vzornika mu ni bilo treba daleč, našel ga je v očetu. »Imel sem svoje konjičke, delal sem različne stvari, vendar sem se pozneje odločil, da se bom bolj resno lotil domačega posla. Oče ima res obširno znanje na vseh področjih. Všeč sta mi njegov način prepričevanja in njegova strast. Meni osebno manjka še veliko tehničnega znanja in splošnega poznavanja naše panoge, vendar upam, da bom enkrat vse to osvojil. Sam sem boljši pri organizaciji, načrtovanju dela v proizvodnji in na terenu, tudi pri redu in delu z ljudmi,« se svojih vrlin zaveda 22-letni Jan.

Kljub zavedanju, da se učimo na napakah, je Tomaž sinu predal vse svoje dobre in malo manj dobre izkušnje. »Posel sem začel pri svojih 12 letih, takrat sem že prodajal. Ker pri teh letih nisem imel izkušenj, so me kdaj tudi ogoljufali. V življenju sem izgubil ogromno denarja, ker sem bil naiven in neizkušen v tem, kako pravilno voditi ljudi. Če imaš družinsko podjetje, potrebuješ nekoga, da ti pomaga. 'Slabo' znanje in izkušnje sem nadomestil s tem, da sem vse dneve delal tako, da je zdaj, ko sva oba s sinom vpeta v posel, veliko lažje,« dodaja Tomaž. V družini pa je še mlajši sin Vid, ki trenutno študira na fakulteti za strojništvo in se bo morda podjetju pridružil v prihodnosti.