Če ne hodiš po robu, ne gre. Če v podjetništvu hodiš po ustaljenih poteh, si samo sledilec in ne moreš zares uspeti. Če pa greš svojo pot, drugi tebi sledijo.
Janko Janez Kodila
Kri ni voda, a različne generacije imajo različen pogled na posel
In zakaj se je Janko, potem ko je uspešno stopal po svoji poti, vrnil k družinskim koreninam in tradiciji? Na eni strani je šlo za splet okoliščin, na drugi pa je čutil dolžnost, da poskusi. »Slutil sem, da se iz tega posla lahko naredi uspešna zgodba, poleg tega sem očeta vselej močno spoštoval. Saj veste, kri ni voda, preprosto nisem mogel pustiti, da družinska tradicija zamre,« pove obrtnik leta 2014 in dobitnik številnih drugih nagrad. Podjetje Kodila Trade je zato konec devetdesetih let prejšnjega stoletja prodal, denar pa vložil v nakup hiše in nadaljevanje družinske tradicije. Sestra se je iz družinskega posla na lastno željo umaknila, vanj pa se je intenzivno vključila Jankova žena Helena. A bilo je težko, danes prizna Janko. Ko je prevzel posle, podjetje ni bilo v najboljši kondiciji, živilske standarde je bilo treba uskladiti z evropskimi, potrebovali so novo investicijo, nov zagon.
Janku Kodili je bilo podjetništvo položeno v zibelko, a ni želel biti »samo« mesar. Želja se mu je uresničila, prilagodil se je sodobnim trendom in sodobnemu človeku, ki ga zanima kulinarični hedonizem.
Brez hoje po robu v podjetništvu ne gre
Znamko Mesarstvo Kodila je nadomestila Kodila – ko veš, kaj ješ. Izrazu mesarstvo so se želeli izogniti, saj so svoje poslanstvo videli v kulinariki. Natančneje v užitku v hrani. Nekoč je 90 odstotkov prodaje predstavljalo sveže meso, zdaj tak delež predstavljajo mesni izdelki, predelano meso. Po sedmih letih trdega dela, ko so se obrestovala in prav prišla vsa Jankova znanja, izkušnje, pa tudi osebnostne lastnosti, kot so trma, vztrajnost in pogum, so prodrli na police veletrgovcev ter drugih izbranih trgovin. Dobivali so vse več pozornosti, širili proizvodnjo in število zaposlenih. A leta 2008, ko se je zdelo, da so na konju, je spet prišla kriza, ki Janka ni ustavila. »Vse moči smo usmerili v evropski razpis Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja. Od investicije, ocenjene na 2,5 milijona evrov, smo od Evrope prejeli nekaj manj kot polovico,« pove Janko, ki se ni zadovoljil z običajno proizvodno halo. Med letoma 2012 in 2014 je v Markišavcih, lučaj stran od Murske Sobote, zgradil veliko poslopje v tradicionalnem, prekmurskem slogu iz lesa in gline ter krito s slamnato streho, edinstveno ne le v Sloveniji, temveč nasploh v tem delu Evrope. »Takšno, da lahko 'diha' in da lahko obiskovalec, ki pride k nam, začuti, celo zavoha naše izdelke,« pove ponosno.
To je bila celotna filozofija Jankovega vstopa v živilstvo: delati celostno zgodbo, povezano z lokalnim okoljem. Zgodba, ki temelji na kakovosti, regionalnosti, blagovni znamki. Manufaktura s serijsko proizvodnjo, ki kupcu vedno zagotavlja kakovosten izdelek. »Naši izdelki so brez dodatkov in alergenov, kakovostnemu mesu dodamo samo sol in začimbe. Kakovost potrjujemo s številnimi certifikati in priznanji, pridobljenimi v okviru ocenjevanj izdelkov iz tujine in Slovenije,« poudari. Proizvodnjo izdelka si lahko kupec ogleda, ga na licu mesta tudi pokusi in začuti, nato pa poišče v svoji domači trgovini. Celotni ponudbi so namreč že pred časom dodali še turistični pridih. »Imamo štiri stebre: proizvodnja, delikatesa, turizem in restavracija. Želeli smo, da ljudje pridejo k nam, kjer je duša izdelka, saj nas šele tako lahko zares začutijo. Ljudje nas želijo obiskati, pri nas izkusiti pravo kulinarično doživetje,« pove Helena, v prvi vrsti zadolžena za prihajajoče goste. Ker tudi ona izhaja iz podjetniške družine, se je v poslu svojega moža hitro našla in znašla. V poslu se odlično dopolnjujeta, čeprav Janko vedno hodi po svoji, nekonvencionalni poti. »Kadar mu rečem ne, dobi še dodaten elan,« v smehu pove Helena, Janko pa se brani, češ da je tudi on previden, a da je včasih pač treba tvegati. »Če ne hodiš po robu, ne gre. Če v podjetništvu hodiš po ustaljenih poteh, si samo sledilec in ne moreš zares uspeti. Če pa greš svojo pot, drugi tebi sledijo,« so Jankove besede, vredne, da si jih človek zapomni.
Prekmurska šunka je najbolj žlahten izdelek Kodile, na leto jih izdelajo in prodajo okoli 3.000. Tako kot prekmurska gibanica je tudi ta v EU zaščitena kot kulinarična posebnost iz Prekmurja.
Na lovorikah se ne dá počivati, naslednji cilj: tujina
Kodila danes zaposluje okoli 50 ljudi, letos bodo dosegli 5,5 milijona evrov prihodkov ob 17-odstotni rasti. Zgodba o uspehu, ki pa, pravi Janko, še zdaleč ni le družinska. »Ta zgodba ni moje delo, je naše delo. Družina je tudi naš kolektiv, zaposleni. Zato zaposlene, ki delajo dobro, vključujemo v posel, saj so oni tisti, ki delajo kakovost. In tudi če nič ne vlagamo, lahko enako delamo še vsaj pet let. Ampak, ali smo se za to borili? Je to vrhunec našega projekta?« se v smehu vpraša Janko.
Bosta družinski posel nadaljevala naslednika, 22- in 15-letna sinova? O nasledstvu govorimo v prihodnjiku in pogojniku, složno pravita Janko in Helena. Verjetno si tudi zato, ker Janko sam ni končal študija računalništva, ne želi, da bi sinova prehitro šla v podjetniške vode. Ne nazadnje se je tudi on za prevzem družinskega podjetja odločil šele pri 33, pa se je s podjetništvom ukvarjal že od 23. leta.
Kako naprej? »Kapacitete imamo zasedene, blagovna znamka je dobro poznana v Sloveniji, ljudje nam zaupajo. Naš izziv je torej tujina. Vem, da lahko naše izdelke in filozofijo prodamo tudi za mejami Slovenije,« je o tem prepričan Janko. Cilj je 250-kilometrski pas okoli njih: Dunaj, Budimpešta, Zagreb. Želijo, da Kodila postane poznana tudi na tem območju.
Ne zanima jih povečanje proizvodnje, ampak izdelki s še večjo dodano vrednostjo. »Našim rejcem dvigujemo standarde, vpeljujemo selekcionirano surovino. Delamo na mesu, delamo z vinarji. Ljudje želijo danes samo izbrano, najboljše; hrana ne pomeni zgolj preživetja, hrana je danes užitek. To smo že do zdaj znali delati, a gremo še naprej,« pripoveduje direktor. Tudi z digitalizacijo in logistiko. Njihovi trendi so rast prodaje prek spleta, drugačne trženjske poti, butičnost. »Če želite od nas dober steak ali pršut v petek popoldne, in to doma, ju boste tudi dobili,« zatrjujejo.
Nisem želel biti klasičen mesar, moj prihod v mesnico je za očeta pomenil pravo revolucijo, zato nekaj časa sploh ni govoril z menoj. Tudi okolica je za mojim hrbtom govorila, da bom vse uničil. Ko ljudje danes vidijo, kaj nam je uspelo, razumejo, kaj je bil moj cilj.
Ponosni domačin, ki povezuje Prekmurje in ga približuje ostali Sloveniji
Janko pa ni le zavetnik prekmurske šunke, temveč vsega, kar diši po Prekmurju. Že peti mandat je predsednik Društva za promocijo in zaščito prekmurskih dobrot ter idejni oče blagovne znamke »Diši po Prekmurju«, pod to oznako danes povezuje že devet proizvajalcev. Tu je še znamka »Gourmet over Mura«, znamka, v kateri sodelujejo sami prekmurski »prvokategorniki«. Vsako leto septembra imajo na murskosoboškem gradu dogodek, ki privabi gurmane od blizu in daleč, enkrat na leto se predstavijo tudi v Ljubljani. »To je zelo pomembno za razvoj celotnega Prekmurja, saj se zavedamo, da smo močni toliko, kolikor je močna celotna regija, zato se moramo tudi ponudniki povezovati med seboj,« je prepričan Janko. »Prekmurje mora poudariti tisto, kar ima, in kdo bo to naredil, če ne mi sami,« svojemu zasebnemu in poslovnemu partnerju pritegne Helena.
Ne želijo količine, pri Kodili so gonilna sila kakovost, dodana vrednost, nadstandard. Iz hrane naredijo doživetje, ki ga obiskovalec ne pozabi, temveč se k njemu rad vrača. Ne nujno k njim, gotovo pa v njihovo Prekmurje.
Povzetek
Kodila v petih besedah: inovativnost, drznost, kakovost, povezovanje, lokalno doživetje.
