Pekarna Pečjak, d. o. o.

Šolska malica, ki je ne bodo pozabili 

Si je Stanislav kdaj predstavljal, da bo podjetje tako veliko? Odkrito prizna, da ne ve, kaj si je sploh predstavljal. Ve pa, da je bil vedno med najboljšimi peki. In pomembno je, da je danes njihova tovarna visoko mehanizirana.

Njihov paradni konj je rogljiček. »Silvester je nekoč prišel iz šole in mi rekel: 'Glej, ata, tole moraš delati, to mi malicamo v šoli.' Prinesel je rogljiček,« se zasmeje Stanislav Pečjak. Pet delavcev jih v eni uri naredi tono. A rogljiček iz leta 2003 nima skoraj nič skupnega z današnjim rogljičkom. Takrat so imeli okoli 30 odstotkov maščobe, danes pa le 17 odstotkov, so drugačne oblike, z drugačnimi okusi.

Spremembe in razvoj narekujejo potrošniki. Njim je treba prisluhniti, je jasen Silvester Pečjak. Veliko delajo z javnim sektorjem in v segmentu B2B izdelke po meri. Pekarna Pečjak kupuje surovine od največjih svetovnih igralcev, zato imajo dostop do kakovostnih raziskav in informacij. Tehnologi obiskujejo sejme in oblikujejo trendovske izdelke, prodajniki pa jih testirajo na trgu. Na leto naredijo okoli 300 vzorcev, do prodajnih polic pa jih pride od pet do deset.

Poleg razvoja je ena njihovih ključnih konkurenčnih prednosti tudi prilagodljivost. Po Silvestrovih besedah v pekarstvu hitro prilagajanje postaja vse bolj pomembno. 

Začetki kariere med žaklji moke

Začetki niso bili lahki. Silvester se spominja dni, ko se je igral na žakljih moke. Oče ga je jemal s seboj na teren, kjer sta prodajala ambulantno, od trgovine do trgovine, saj ni bilo naročil. V pekarno na Škofljici so vsi trije otroci hodili tehtat testenine in zlagat kartonsko embalažo. Ko so bili večji, so med šolskimi počitnicami vedno delali v pekarni. 

»Spomnim se tudi očetovega uspeha s kruhom,« spomine obuja Silvester. Stanislav ob tem doda: »Imeli smo najboljši kruh v Ljubljani. Pekel ga je pek, ki se je tega priučil pri vojakih. Trgovci so sami hodili ponj.« Takrat so zamesili kar štirikrat več kruha kot ga danes.

Ko se je začela vojna na Hrvaškem, so v enem dnevu izgubili 50 odstotkov trga. »Če izgubiš tolikšen delež, lahko ali zapreš ali pa krepko saniraš zadeve,« pove Silvester. »Zato se je oče takrat hkrati lotil pekarstva, slaščičarstva in zamrznjenega programa. Slednji raste od leta 1991 in danes predstavlja kar 85 odstotkov naše proizvodnje.«

Pekarna je njihov način življenja

Stanislav Pečjak je imel od ustanovitve prve obrtne delavnice že dvakrat solastnike, a kot pravi, so se z njimi vedno prijateljsko razšli. Lastnika Pekarne Pečjak sta bila ves čas skupaj z ženo, danes pa je zaradi prenosa lastništva on 100-odstotni lastnik. Ponosen je, da je otroke naučil delati. Od malega so rasli s podjetjem, in je to njihov način življenja. Vsi trije so v družinskem podjetju našli svojo priložnost, prav tako tudi njihovi življenjski sopotniki. Najstarejša hči Majda se je po srednji živilski šoli zaposlila v pekarni, kjer dela že 28 let. »Nisem razmišljala, da bi šla drugam. Rasla sem s podjetjem in se ves čas učim,« je odkrita. Danes je namestnica direktorja ter vodja logistike in naročniškega oddelka. »V Sloveniji imamo 2500 strank in poznani smo po dobri logistiki. Razvila je najboljšo logistiko zamrznjenih izdelkov,« jo pohvali brat Silvester.

Druga hči Tanja je po končani srednji ekonomski šoli dve, tri leta pozneje prav tako prišla v podjetje. Preden je odšla s sinom na zdravljenje, je vodila službo za vodenje kakovosti.

Najmlajši Silvester je po zaključenem študiju kot živilski tehnolog od leta 2003 delal v proizvodnji, v začetku 2005 pa je zaradi očetovega nenadnega poslabšanja zdravja pri 26 letih prevzel vodenje podjetja s takrat 241 zaposlenimi. »Vedeli smo, da bo direktor moj brat. Vesela sem, da so se starši tako odločili, strinjam se z njimi in spoštujem njihovo odločitev,« poudarja Majda.

Tretja generacija: enkrat bom pa jaz šefica

Silvester je pred leti vztrajal, da napišejo družinsko ustavo. »Nepotrebno se mi je zdelo, da bi pustil odprta vprašanja, ki bi med nami lahko povzročila spor. Starša sta vse uredila. Če so pravila jasna, se konfliktom lahko izogneš,« je prepričan. Pojasni, da so bili vzgojeni tako, da na podjetje ne gledajo kot na svojo lastnino, ampak da v njem delajo in so odgovorni tako za njegovo rast kot tudi za razvoj.

Tudi naslednja generacija je zadolžena za to, da Pekarna Pečjak raste, in ne, da živijo na veliki nogi, je jasen Silvester. »Imam hčeri, stari devet in tri leta. Poskušam jima privzgojiti odgovornost in ključne moralne standarde. Če otroci ne bodo že ravno direktorji, naj bodo vsaj dobri lastniki.« Stanislav doda, da Silvestrova 9-letnica pravi: »Nekoč je bil šef dedi, zdaj je šef moj oči, enkrat bom pa jaz šefica.«

Pa drugi otroci tretje generacije Pečjakov? Majda poudarja, da je to njihova pot in izbira. »Najstarejša hči dela magisterij iz popolnoma drugega področja. Spodbujam jo, da gre v svoj poklic, kjer bo najbolj srečna.« Mlajša dva pa sta še na začetku srednje šole. A vrata so vsem odprta, če bo tako naneslo. Kot pravi, mora biti človek v podjetju s srcem in dušo. Po njenem mnenju ni najpomembnejše, da imaš pravi profil, pomembno je, da si se pripravljen učiti.

Sveže jajce, ne v prahu

Čeprav je Stanislav Pečjak upokojen in bo kmalu dopolnil 80 let, je še vedno ob 6. uri zjutraj v službi. Ima svoj red, kavo in časopis. Ne ukvarja pa se več s poslovanjem. Podjetje je njegov četrti otrok, pove Majda. Doda, da so pri svojem delu avtonomni, si zaupajo, a se veliko pogovarjajo na sestankih in celo med kratkimi srečanji na hodnikih podjetja. Dogovorjeni so, da se obveščajo o vseh investicijah. 

»Ni pa vse odvisno od nas. Tu je 400 zaposlenih in 400 njihovih družin. Kar nekaj primerov je, da sta pri nas zaposlena oba partnerja. To je velika odgovornost. Tudi midva s partnerjem sva oba zaposlena v podjetju. Če gremo v 'franže', bova oba ostala na cesti. A o tem ne razmišljamo. Razmišljamo o rasti in delamo na tem,« je pozitivna Majda Matjaž.

Stanislav Pečjak prizna, da ni dovolj dobro poznal zaprtosti avstrijskega trga in zato naredil za 1,8 milijona evrov stroškov. Je pa hčerinska družba na Hrvaškem leta 2017 prodala za 52 odstotkov več kot leto prej. Hrvaška, Švedska in Avstrija so njihovi najpomembnejši tuji trgi, butične količine pa izvažajo v Italijo, na Češko, Slovaško in Nizozemsko. Odlikujejo jih visoka kakovost surovin, odličen okus in zanesljiv servis, a posledično višje cene. »Pri nas gre v izdelke sveže jajce, ne jajce v prahu, ki ga uporabljajo drugi. Ker to ni eno in isto,« se pohvali Silvester.