Pobles, d. o. o.

Glavno vodilo: uresničiti želje naročnika 

»K naročnikom smo pristopili celostno, jim prisluhnili in izpolnili njihove želje,« razlaga Primož. »Naša pomembna konkurenčna prednost je, da kupec pri nas dobi vse na enem mestu: pride in pove, kaj si želi, mi pa poskrbimo za vse ostalo, od idejne zasnove hiše do projektnega načrta. Z lastno arhitektko zagotavljamo popolne rešitve za vse prostore v hiši, in sicer tako, da se vse povezuje. To nato v lastni proizvodnji izdelamo, sestavimo in po potrebi tudi servisiramo.«

Individualni naročniki jim vzamejo veliko časa, a Primož se zaveda: če plačajo 30, 50 ali 70 tisoč evrov, morajo biti srečni in zadovoljni. Ponosno doda, da v vseh teh letih niso imeli niti ene večje pritožbe, stranke pa se k njim redno vračajo. In to je najcenejša promocija, hkrati pa največja potrditev in nagrada za njihovo delo.

Številne stranke z različnimi značaji in željami. Butična, zahtevna proizvodnja, v kateri je vsak kos unikat. »To so minusi našega podjetja, del našega stresa,« pravi Primož. »A na koncu gre za večjo dodano vrednost in manjši riziko.«

V vsakem poslu pa je treba imeti tudi malo sreče, je prepričan sogovornik. »Mi smo imeli srečo, da smo bili eden prvih ponudnikov pohištva po naročilu in da smo znali nagovoriti kupce z višjo kupno močjo, ki so si lahko privoščili dražje pohištvo po meri. Prej te tradicije v Sloveniji ni bilo.« 

Previdne odločitve zagotavljajo konstantno rast

Med letoma 2005 in 2010 so gradili blagovno znamko podjetja. S prvotnih 5 zaposlenih so se povečali na 22 zaposlenih. A gospodarska kriza je rast Poblesa nekoliko zaustavila. Po Primoževih besedah je bilo v tistem obdobju zanje težko. Luksuzu so se ljudje najprej odpovedali. A so preživeli in danes vsak mesec pridobijo od 5 do 10 novih kupcev. Že več let zmerno rastejo, od 5 do 10 odstotkov na leto. Zaposlujejo 20 ljudi, občasno tudi kakšnega več.

Kar 90 odstotkov njihovih strank je fizičnih oseb. »Vedno sem se želel dokazovati posameznikom. Lepo je, ko nekoga osrečiš, zanj narediš najlepšo kuhinjo ali edinstven prostor in te ta z navdušenjem priporoči naprej,« se zasmeje. Ne sodelujejo na javnih razpisih niti ne opremljajo hotelov in bolnišnic. Prizna: »Preveč sem 'ziheraški'. Vedno sem se bal, da kateri od večjih poslov ne bi bil plačan in bi s tem tvegali propad.« Poudarja, da jih je v obdobju krize reševalo ravno dejstvo, da so imeli širok, razvejan portfelj individualnih kupcev. Nikoli niso bili vezani na velike posle in peščico velikih naročnikov.

Brez očeta in brata ni posla 

V podjetju so vloge jasno razdeljene. Ve se, kdo je za kaj odgovoren. Oba brata – poleg Primoža je tu še Samo Petrič – imata v lasti vsak polovico podjetja. Oče kot ustanovitelj se je umaknil iz lastniške strukture in upokojil, a vsak delovni dan še vedno prihaja v podjetje. Sinova se z njim posvetujeta o vseh pomembnejših odločitvah. Skrbi tudi za vzdrževanje prostorov in logistiko.

Direktor Primož Petrič prvi sprejme vsako stranko. Ukvarja se s financami in plačili ter ima vse pod kontrolo. Pomembno besedo ima tudi hišna arhitektka Maja Bavdek, ki vodi projekte in oblikuje. Brat Samo Petrič skrbi za tehnologijo, natančne izmere in pripravo vsega potrebnega v proizvodnji. 

Ko Primoža povprašamo o prednostih in slabostih družinskega podjetja, pravi, da vidi samo prednosti – seveda ob predpogoju, da se družina razume. Njihova največja prednost je, da se dobro poznajo, si 100-odstotno zaupajo in stremijo k enakim ciljem. »Ne predstavljam si podjetja brez brata, ker je natančen, dober, iskren, niti brez očeta, saj je njegov ustanovitelj. Prav je, da mu izkazujemo spoštovanje.«

Primoževa največja prednost je, da podjetje pozna do obisti. »Ko se je izkazalo, da z mojo študentsko kariero ne bo nič, je oče dejal, da bom pač delal doma. In me je poslal v proizvodnjo,« pove v smehu. »To je bilo leto trdega dela. Vsako jutro sem bil ob sedmih za stroji, nosil sem, montiral … To je bila najboljša odločitev, saj sem spoznal celoten proces dela.« Oče Branko je počasi začel odhajati prej domov, Primož pa je naenkrat postal komercialist, prodajalec, pisal je račune, prevzel finance. »Danes me zato nihče ne more prinesti okoli. Natančno vem, kako stvari potekajo ter koliko časa in denarja vzamejo.«

Zasuti z naročili, zato jih za prihodnost ne skrbi 

V Poblesu imajo polne roke dela z naročili. Pogosto o prihodnosti sploh ni časa razmišljati, je iskren Primož. Težav z dobavitelji nimajo, saj gre za utečen proces: ker dobro in redno plačujejo, dobijo najboljše. A za vrhunske izdelke potrebujejo sodobno tehnologijo. »To je tisto, kar v našem poslu stane največ. Če želimo ohranjati kakovost, moramo stroje menjati vsakih deset let, eden pa stane 150 tisoč evrov ali več.«

Po Primoževih besedah bi lahko spet več naredili na promociji in marketingu. »To smo zadnja leta malo zanemarili. A za vse ni časa. Prepričan sem, da je vrhunski izdelek tisti, s pomočjo katerega rastemo in ki širi 'dober glas v deveto vas'.«

Večina ekipe je v Poblesu zaposlena že leta, nekateri celo od začetka. Zato so uigrani in se med seboj dobro poznajo. Primož pravi, da vsaj za prihodnjih nekaj let nima načrtov za skokovito rast ali širitev. »Zdaj lahko obvladujemo vse. Vsakega lahko pogledam v oči in se z zaposlenimi odkrito pogovorim. Vzamemo si čas tudi za druženje. Prometa imamo dovolj,« doda.